A afera Veber ima dodatne razsežnosti. V političnem smislu gre za morda enega zadnjih udarcev Cerarjevi koaliciji. Ta je že po šestih mesecih močno načeta. Afere s profesorskimi nadomestili, ki jih bo lobi svetovalskih dvoživk prej ali slej spet pometel pod preprogo, imenovanje državnega sekretarja, ki dolguje pet milijonov evrov slabi banki, in pobiranje ministrov »s ceste«, brez vnaprejšnjega preverjanja, so le vrh ledene gore, ki kaže na rastočo amaterizacijo domače politike. Resnična težava je drugje. Četudi se je Cerar ob prevzemu oblasti s solidno večino »usedel« na obujeno gospodarsko rast, ki mu je v kombinaciji s politično ohromljenim prvakom opozicije omogočila relativno udobno vladanje, tega do danes ni napolnil z vsebino. Njegova vlada je nekakšna prehodna tvorba brez vonja in okusa, njen šef pa se z »večnim« iskanjem sredine vztrajno odreka kakršni koli politični identiteti.
To v času, ko se delijo karte tretje faze privatizacije, izkoriščajo številni. Največ uspeha imata finančni minister Dušan Mramor, ki se je pri kadrovskem spopadu za slabo banko izkazal kot resnična številka ena te vlade, in njegov državni sekretar Metod Dragonja. Oba sta v domačo kadrovsko igro vrnila omrežja iz devetdesetih let. Hkrati v boju za sedeže pri največjem državnem koritu, Slovenskem državnem holdingu (SDH), precej slabše kaže SD, ki se po letih notranjih razprtij in pojavu Združene levice krčevito bori za preživetje pod političnim soncem.
Prav v tej luči gre gledati tudi na afero Veber. Ta namreč razgalja vso silovitost boja za plen, v tem primeru mentaliteto in način delovanja nekaterih lobističnih krogov, ki iz varnega ozadja razpihujejo sicer legitimno nasprotovanje privatizaciji. Če so ti presenetljivo mirno sprejeli prodajo Mercatorja – ali pa jo celo pomagali operativno izpeljati – in privatizacijo Aerodroma Ljubljana, je Telekom Slovenije povsem druga zgodba. Ne gre le za trdnjavo, ki ne sme pasti. Za njeno branjenje so očitno dovoljena vsa sredstva, celo tista, ki so jih isti politiki z levice nekoč očitali Janši. Afera Veber nas je tako vrnila v čas pred letom 1994, v obdobje »Vis versus Vomo«, ko se je politični boj bil tudi prek obveščevalnih služb.
To nas niti ne bi smelo čuditi. Z inflacijo novih obrazov smo namreč na oblast dobili tudi ljudi, ki sprejemanje političnih odločitev v celoti prepuščajo uradnikom in »strokovnim« komisijam. Medtem ko Cerarjevi ministri padajo na izpitih iz lastne etičnosti, njegova vlada pa vse bolj spominja na avtobusno postajo, prazen prostor prevzema politično-lobistično podzemlje. In le v takšni državi se lahko zgodi, da je minister v boju proti privatizaciji enega od podjetij pripravljen privatizirati celo lastno obveščevalno službo.
