Takrat nam je bilo popolnoma vseeno, ali je denimo zloglasni kočevski župan Darth Veber, človek mrkega pogleda in še bolj mrkih misli, ki je nekje v drugi polovici filma odločno zaprl meje svoje občine za vse nesrečneže, katerih koža ni tako zelo bela kot njegova, res izdihnil na okopih lastnega rasizma. Takšni obrobni liki so pač v filmih le zato, da jih ob koncu doleti zaslužena kazen in da na zadovoljstvo pravice iščočih gledalcev iz njihovih ust steče malinovec.
Poleg tega ni bil njegov nastop v prvem delu nič kaj izvirna igralska stvaritev in tudi njegov lik ni v ničemer izstopal iz nepregledne množice desničarskih šovinistov, ki so ponosno paradirali po filmskem platnu. Kratek prizor, v katerem kočevski župan zapiha na prestrašene duše svojih podanikov, da bi ohranil oblast v svoji zatohli šentflorjanski dolini, je bil slaba kopija podobnih prizorov z notranjim ministrom in drugimi veljaki ambruške vojske in zato je Darth Veber najbrž zasluženo ostal brez portoroške vesne za najboljšo stransko vlogo in celo brez nagrade Prešernovega sklada. Zato smo bili tudi prepričani, da smo z njim enkrat za vselej opravili in da se bo morebitna dvojka odvila brez njega.
A pred snemanjem drugega dela so producenti izvedli salto mortale, ki je nedvomno vreden vsaj omembe v največjih enciklopedijah filmske zgodovine. Taisti Darth Veber namreč na začetku filma ne le čudežno vstane od mrtvih, marveč celo zamenja stran in ga kot Janka Skywalkerja najdemo na samem čelu demokratičnega sistema. Zaseda častno mesto predsednika parlamenta in je, ne boste verjeli, prepričani levičar, ki zagovarja strpnost do vseh drugačnih in drugače mislečih. Film tega sicer eksplicitno ne prikaže, a že samo dejstvo, da Janko Skywalker sedi, kjer sedi, in da je član stranke SD, gledalce napeljuje na misel, da je on po novem Rome, ki jih je Darth Veber odganjal s svojega kočevskega praga, pripravljen varovati kot punčico svojega očesa in da mu ni na tem svetu nič bolj pomembno od njihovih človekovih pravic.
V realnem življenju bi takšnim metamorfozam težko nasedli in ne bi verjeli, da se lahko izpričani ksenofobi čez noč prelevijo v velike demokrate in človekoljube, a na filmskem platnu smo videli že veliko neverjetnejše preobrate in smo zato pripravljeni požreti marsikaj. Filmska zgodovina je polna skesanih zlobnežev, ki so se zapovedali borbi proti zlu, zato so gledalci Vojne ambruških zvezd2 zgolj skomignili z rameni in gledali film naprej.
A neprepričljivemu začetku je na žalost sledilo povsem zmedeno nadaljevanje filma, s kakršnimi ponavadi postrežejo drugi deli velikih uspešnic, ko začno pohlepni producenti podcenjevati gledalce in jim prodajati akrobatske zaplete z infantilnimi motivi. Pričakovano se je sicer hitro razkrilo, da Darth Veber ni v resnici nikakršen Janko Skywalker in da je bil to le njegov trik, s katerim je prelisičil svoje nasprotnike, da se je lahko dokopal do strateškega položaja ministra za obrambo. Tam pa smo spet uzrli dobro znani mrki obraz iz prvega dela, bivšega kočevskega župana, ki kot minister nadaljuje svoj nečastni boj proti tujcem in jim preprečuje vstop v svojo občino Telekom.
A če je do tega trenutka še mogoče nekako slediti tej rahlo butasti filmski zgodbi, od tu naprej gledamo popoln razpad dramaturgije. Zgodba namreč postane tako nelogična, da je nemogoče povezati njene niti in razumeti, za kaj sploh gre, kakor da bi nam producenti pod krinko vohunskega trilerja prodajali tadžikistanski avtorski film. Čeprav Darth Veber niti za trenutek ne skriva svoje prave, kočevske identitete, se zdaj proti njemu bojujejo nekdanji desničarski zavezniki, medtem ko se levičarji, čeravno je še najbolj počasnim v dvorani jasno, da Janko Skywalker ni nikoli obstajal, še vedno z vsem srcem stojijo na njegovi strani.
Ko pa se Darth Veber v nekem prizoru na vse pretege trudi pokazati, da je žrtev politične gonje, maha z nekakšnimi papirji in svoj mrki pogled spreminja v pogled ranjene srne, s katerim nedolžno zre v fanta s slovensko zastavico na prsih in ga prosi za milost, se resno vprašamo, ali morda gledamo parodijo.
Na koncu, ko gledalci razočarani zapuščamo kinodvorano, nam je jasno le to, da bi moral Darth Veber umreti v prvem delu in da je bil nor, kdor je verjel, da lahko zdrav razum prenese njegovo vstajenje. Po ogledu drugega dela nam je tudi popolnoma vseeno, ali bo ta negativec tudi tokrat preživel lastno smrt, saj smo trdno odločeni, da trojke, četudi do nje pride, mi ne bomo gledali. Upamo le, da bo tej spektakularni polomiji Marcel Štefančič jr. podelil en odločen »zelo proti«, njeni ustvarjalci pa, od prvega do zadnjega, prejeli malino ali dve za svoje bistroumne filmske presežke.
