Obstaja tudi politični precedens obnašanja stranke obrambnega ministra, ki mu je predsednik vlade odrekel podporo. Socialni demokrati bi ravnali modro, če ne bi refleksno sledili zgledu stranke z enim es več v kratici imena. Janko Veber ni njihov predsednik in ni politik, za katerega bi stranka morala zastaviti politično avtoriteto. Nasprotno, če jo bo, je bo izgubila še tisto malo, kolikor je ima. Kajti Veber ima z razumevanjem pravne države, človekovih pravic, odnosov med različnimi vejami oblasti in podobnimi zadevami, ki spadajo v abecednik liberalne, demokratične države, nenehno težave. Ko se mu je, denimo, zazdelo, da lahko dobi politične točke, je pred leti gladko pozabil, da je država dolžna, četudi s policijo, zagotoviti enakopravnost ljudi pred zakonom. Če se hočejo izogniti vprašanjem in dvomom, ali morda ni za Vebrovim naročilom stal še kdo iz (vrha) stranke, bi Socialni demokrati potemtakem ravnali oportuno, če zaradi Vebra ne bi izsiljevali niti zdaj niti kdaj kasneje.
Predsednik vlade Miro Cerar ima prav, ko pravi, da mora Obveščevalno-varnostna služba (OVS) ministrstva za obrambo delovati popolnoma transparentno, brez kančka dvoma. Po dveh tednih od izbruha primera Veber je marsikdo namreč pozabil, da gre za to. Ne za privatizacijo Telekoma ali koalicijsko aritmetiko, ampak za to, da morajo biti državljani vselej in v vsakem primeru gotovi, da si noben del represivnega aparata države ne more privoščiti prekoračitve pristojnosti.
Dobro bi bilo, če pravnik Cerar na to ne bi pozabil niti, ko se utegne na mizi pojaviti predlog sprememb petih zakonov, menda potrebnih za to, da bodo državljani varni pred teroristi. Problem teh zakonskih sprememb je namreč enak problemu, ki ga imajo povsod po svetu: represivni aparat dobi nove možnosti vpogleda v državljanovo življenje, ta pa ni zato nič manj varen pred teroristi. Če bi se povampirila država sama – in Veber je, resda razmeroma blag, primer tega –, bi bil kvečjemu bolj ogrožen. Najnevarnejša teroristična organizacija je pač država.
Stiliziranje Vebra v narodnega heroja, pardon, branitelja nacionalnega interesa, s kakršnim so si zadnja dva tedna dajale opraviti nekatere stranke, mediji in posamezniki, je zato popolnoma neumestno. Cilj ne posvečuje sredstev, lažni cilj pa še toliko manj. Lastništvo Telekoma nima z varnostjo in razpoložljivostjo nujnih povezav nič opraviti. Sploh pa ni šlo zanju, za znamenito številko 112 in vse drugo, o čemer je minule dni pleteničil Veber, pač pa za ohranitev hirajoče molzne krave pod interesno-skupinskim patronatom.
Zaradi načeloma pravilne (še enkrat – edine možne) odločitve predsednika vlade, ta koalicija – če bo Vebrovo slovo preživela – ne bo imela nič manj težav (s privatizacijo in sploh). Je pa Miro Cerar tokrat prvič naredil nekaj proti eroziji svoje osebne avtoritete v koaliciji in javnosti.
