»Na stran sem si dal samo filma Kdo tam poje in Maratonci tečejo častni krog. Moral sem se omejiti, drugače bi vse obdržal. Že tako sem se težko odločil za prodajo in zadnji dve leti, ko smo izposojali nekaj ur na teden, sta bili praktično za nič,« je svoje občutke strnil Dušan Andrejka, ki je v 22 letih v videoteki Ruski car zbral »gotovo največjo zbirko filmskih naslovov v Sloveniji«, ki se zdaj po 100, 200 kosov na mesec tanjša. Odkar videoteka ne obratuje več, ima sicer tudi sam več časa za oglede filmov in priznava, da je šele zdaj z leti postal pravi filmofil, čeprav je vedno spremljal, kaj je na voljo in priljubljeno med ljudmi. Kako se to odvije, je hitro jasno, saj obiskovalca kar naenkrat potegne v brskanje po še vedno dobro založenih policah. Legendarni naslovi, kot na primer Lovec na jelene ali Pink Floydov Zid, pa dokumentarci o zgodovini, glasbi in še čem, azijske in evropske grozljivke, ameriški trilerji, pa seveda tudi pornografija vseh vrst.
Zlata leta po prihodu DVD
Ob dolgoletnem delu je Andrejka podrobno spremljal vzpone in padce tega posla. Začel je kot trgovski potnik s prodajo praznih videokaset. Ko se je tako spoznal s filmom, je leta 1993 kupil videoteko v trgovskem središču pri Ruskem carju in se po požaru dve leti kasneje preselil v hišo čez cesto. Prava revolucija je prišla z DVD leta 1999 in »tako so bila sledeča leta do 2003, hkrati še s kasetami, zlata, ko si dejansko delal nek posel«. Številni znani gostje so zahajali k njemu, nekaj let redno tudi Saša Lošić, Helena Blagne in Oto Pestner, pa tudi nekateri člani ljubljanskega podzemlja, »ki so medtem tudi že končali v Savi«. Andrejka se rad spominja, da so takrat vpisovali po sto ljudi na mesec in to iz vse Slovenije. Vmes je odprl tudi najbolje založeno verigo mediomatov in celo konkurenca je pri njem kupovala izvode, pravi.
Leta 2006, ko so se videokasete poslovile in se je mladina dokončno preselila pred računalnike in na splet, je šlo bolj ali manj še samo navzdol. Svoje so z začetkom brezplačne izposoje naredile tudi javne knjižnice, »ki so še večjo škodo povzročile z odnosom do filmov, vedno več jih je namreč nazaj prihajalo popraskanih ali pa jih ljudje sploh niso vračali«. Tudi Bluray z začetkom novega desetletja ni prinesel odrešitve, »čisti mrk pa se je zgodil s prihodom digitalne televizije«. Zdaj se zbirka razprodaja kos po kosu po spletu, možen pa je še vedno tudi obisk zadnje postaje videoteke v zabojniku. Letos bo še prodajal, nekaj arhivskih primerkov obdržal, ostalo pa mogoče podaril lokalni skupnosti, kot je pred leti zadnjih tisočero videokaset. »Vse gre v nasprotno smer, kot bi si človek želel, a to je življenje,« je sklenil Andrejka.
Vedno postregli z nasvetom
Ni mu vseeno, da njegova bogata filmska zbirka počasi izginja in v takšni obliki nikoli ne bo več na voljo. Skušal jo je v celoti prodati Slovenskemu filmskemu centru, a mu to ni uspelo. »Dvajset let bo šlo v pozabo. Vsaj tretjino teh naslovov ni več nikjer za dobiti, tudi po spletu ne. Mladi kmalu sploh ne bodo vedeli več, kaj je DVD,« je nekoliko potarnal. S tem meni, da se izgublja tudi pomemben socialni element in širjenje filmskega poznavalstva. V videoteki so ti namreč vedno postregli z nasvetom ali te usmerili naprej, ko so videli, kaj ti je všeč. »Zaposlenim sem vedno pravil, da je stranka glavna in da se ji je treba posvetiti. Usmerjal sem jih v to, da so poznali, kaj imamo. Tudi sem sem bil na tekočem,« pravi.
Po izboru filma lahko spoznaš tudi človeka, njegove preference, pa tudi skrite fetiše. »Skrivanje za maskami je slovenski šport. Govorimo eno, delamo drugo. To se pozna tudi pri izboru filmov. Najhitreje sem prodal zbirko živalske pornografije. Tudi sicer gre pornografija za med, vsak ima neki svoj fetiš. Medtem pa javno to še vedno ostaja tabu in se vsi zgražajo ali so tiho,« je pojasnil Andrejka. Na res zajetni pornografski zbirki, po mnenju sogovornika eni največjih na Balkanu, je videoteka tudi začela graditi svoj renome. Skoraj polovica naslovov v zbirki je takšnih, za razliko od konkurence pa jih je lastnik že takrat razvrstil v deset žanrov. Najpopularnejši je bil ferrari med porniči – zbirka podjetja Private, ki jo je skoraj v celoti – skupno kakšnih 230 naslovov – Andrejka prodal enemu samemu naročniku.
