Midva sva si življenje obrnila na glavo, a se v resnici ni nič spremenilo, kar je bilo precej moreče. Ena večjih zgodb, ki sva jih razkrila, je bil atentat MI6 na Gadafija leta 1996, ki se je ponesrečil. Nisva si mogla predstavljati ničesar groznejšega od tega, da skuša agencija neke države umoriti vodjo druge suverene države. Prepričana sva bila, da bo ta zgodba sprožila spremembe, ki se bodo začele s poštenimi parlamentarnimi preiskavami početja vohunov. Bila sva v svojih dvajsetih, bila sva naivna in imela sva upanje. Dve stvari sta nama prekrižali načrte. Kot prvo, britanska politična nomenklatura je zelo povezana in si zelo ščiti hrbte. In kot drugo, en teden po najinih razkritjih je vso medijsko pozornost zavzela smrt princese Diane.
Sami ste se kljub temu po treh letih vrnili v Veliko Britanijo. Vemo, da se Edward Snowden ne more vrniti v ZDA, če ne želi življenja preživeti za zapahi. Kakšna je vaša zgodba?Moja olajševalna okoliščina je, da jaz nisem glavni žvižgač, to je bil David. Jaz sem bila samo njegovo dekle. Vseeno so me ob vrnitvi aretirali – pa čeprav sem imela s seboj odvetnika in novinarje. A obtožiti me niso mogli ničesar, saj nisem ničesar storila narobe. Davida so preganjali in obsodili na polletno zaporno kazen. Sva pa naredila dober načrt, preden sva podatke poslala medijem. Tedaj sta bili najboljši državi za skrivanje žvižgačev Francija in ZDA. Takrat, v devetdesetih, so bile ZDA še varne za žvižgače, si predstavljate?! Edward Snowden se ne more vrniti v ZDA, ker ga bremeni ameriška vohunska zakonodaja iz leta 1917, torej iz časa 1. svetovne vojne, na osnovi katere lahko preganjajo državne izdajalce in jih za 35 let pošljejo v zapor.
MI5, MI6, GCHQ so britanske kratice za tajne službe, ki marsikoga begajo. Zakaj tako malo vemo o njihovem delu – kaj danes počnejo in kako si delijo zadolžitve?Velika Britanija ima najskrivnostnejše obveščevalne agencije v kateri koli zahodni demokraciji, velik nadzor imajo celo v primerjavi z ameriškimi. Za domačo varnost v Veliki Britaniji skrbi MI5, v ZDA FBI. A delo, podobno FBI, v Veliki Britaniji opravlja Nacionalna agencija za kriminal, kar pomeni, da je MI5 nekakšna ostalina preteklosti. Potem je tu MI6, ki je zunanja obveščevalna služba in počne podobne stvari kot CIA. V njej bi našli Jamesa Bonda. Potem so tu še agencije za nadzorovanje elektronskih komunikacij, kot sta ameriška NSA in britanska GCHQ. Sicer pa britanske agencije delujejo že sto let, čeprav do leta 1989 sploh niso imele zakonske podlage za delovanje. Uradno sploh niso obstajale in noben politik ni mogel postavljati vprašanj o njih. Zato so bili kar naprej škandali. V osemdesetih so vohunili za vodstvi sindikatov. Sled tega se vleče do danes. Po Snowdnovih razkritjih so v ZDA vendarle sprožili zaslišanja NSA, a v zvezi z GCHQ se ni zgodilo nič, četudi je obseg vohunjenja GCHQ še mnogo širši – za Američane prestreza komunikacije 500 milijonov evropskih državljanov, ne le komunikacij Britancev.
Kaj se je z Edwardom Snowdnom torej sploh spremenilo? Se vsaj na spletu vedemo drugače, odkar vemo, da lahko agencije vidijo vsak naš najmanjši digitalni gib?Po najinem razkritju se je vsekakor spremenilo to, da se je povečala zavest o obstoju agencij in o njihovi moči. S Snowdnovimi razkritji pa se je zgodilo nekaj podobnega, spodbudila so javno razpravo in na dolgi rok je vsekakor pričakovati, da se bodo pod demokratičnim pritiskom odvile potrebne spremembe zakonodaje v prid varovanju zasebnosti. S Snowdnom se je zgodilo še nekaj: veliko več ljudi zdaj uporablja različne programe za šifrirano komunikacijo. Pozornejši so, kako uporabljajo tehnologije, ki so jim na voljo. Doslej so nas o tem opozarjali le hekerji, a smo mislili, da so paranoični, Snowden pa je potrdil, da imajo prav.
Zakaj je zasebnost tako pomembna in predvsem – zakaj ljudje tako težko razumejo, da je zasebnost pomembna?Če nimamo zasebnosti, ne moremo imeti funkcionalne demokracije. Je ena glavnih pravic po splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948, ki je bila sprejeta kmalu po drugi svetovni vojni. Ljudje so dojeli, da se ljudje pod gestapovskimi državami samocenzurirajo. Ne morejo brati, govoriti, pisati, se aktivirati in organizirati, kot si želijo, če imajo občutek, da jih opazujejo. Družbe zelo hitro postanejo družbe velikega brata. So pa tudi intimnejši razlogi za varovanje zasebnosti. Eden od programov GCHQ prestreže vse video vsebine na spletu, tudi pogovor odraslega para, ki je morda v razmerju na daljavo in ima vso pravico, da je njuna komunikacija zasebna tudi – in predvsem –, kadar je spolno eksplicitna.
Kaj lahko vsak med nami naredi, da si zagotovi zasebnost na spletu?Prvi korak mora biti zagotovitev šifrirane elektronske komunikacije. Če imate tudi v Sloveniji takšna gibanja, se lahko vedno obrnete na lokalna združenja hekerjev in tehnoloških zanesenjakov, ki organizirajo »kriptozabave«, kamor lahko vsakdo prinese svoj prenosnik, oni pa mu pomagajo osvojiti osnove kriptografije. Sočasno s tem bi moral vsakdo zapustiti korporativna elektronska okolja, Microsoftovo in Applovo, ter začeti uporabljati odprtokodna, denimo Linux. Pomembne so tudi varne klepetalnice, nujno se je izogniti klepetu prek družbenih omrežij. Obstaja odličen program za varen klepet pod imenom OTR, »off the record«. Zelo priporočljiv je zdrav razum, vsega ni treba zavarovati in šifrirati, vsakdo naj presodi sam, kaj želi ohraniti kot zasebno. Vprašajte se: kaj bi lahko zanimalo tajne agencije, če sem novinar, politični ali protikorporativni aktivist? Sami moramo pokazati, da cenimo svojo zasebnost, s tem ni nič narobe.
Kaj porečete na argument mnogih, da ne počnejo ničesar, kar bi morali skrivati?Mislim, da je ta argument generacijsko pogojen. Cele generacije zdaj odraščajo v prepričanju, da zasebnost ni pomembna, saj vendar vse delimo na facebooku. Po drugi svetovni vojni je vrednost človekovim pravicam zelo zrasla, ker so ljudje preživeli strašne stvari. Na zahodu smo se navadili lahkotnega življenjskega sloga, ko nam za osnovne pravice ni več treba skrbeti. Potem pa je nenadoma prišla vojna proti terorizmu, ko nas prepričujejo, da je pametno, da se odpovemo delu zasebnosti, da bomo varnejši. Ne moremo vedeti, v kaj se spuščamo, saj nam manjka osebna izkušnja, kaj pomeni, ko ima država nadzor. Grozote so časovno že preveč oddaljene, zato se pravicam tako zlahka odpovemo.
Družbena omrežja so vendarle koristna, pokazala so velik mobilizacijski potencial. Kako jih lahko varno uporabljamo?Tudi sama sem zasvojenka s twitterjem, kjer promoviram svoje delo. Ni dvoma, da so omrežja koristna, a potrebna je previdnost. Veliko ljudi je preveč zaupljivih. Recimo, da želi mlad aktivist organizirati demonstracije: družbeno omrežje je koristno, ko prek njega vabi in obvešča o dogajanju, ter potencialno nevarno, ko prek njega razkriva svoje strategije, načrt in detajle politične akcije. Potencialno daje s tem nekomu zelo dragoceno informacijo povsem zastonj. Ljudje, ki jih zanima, zlahka pridejo do te informacije. Kot sem že večkrat rekla, družbena omrežja so mokre sanje vohunov.
So novinarji dovolj informirani in pismeni na področju digitalne varnosti, da lahko pritegnejo žvižgače?Če ima novinar pravi profil, ga bo žvižgač našel sam. Potem je seveda vprašanje, ali se novinar zna zavarovati. Zato je Glenn Greenwald skoraj izgubil Edwarda Snowdna, ko se mu je ta hotel približati, saj je bil preveč len, da bi si s spleta naložil šifrirni program, ko ga je tedaj še nerazkriti Snowden prosil, da to stori. Novinarji se tega vedno bolj zavedajo in so tudi vedno bolje pripravljeni na žvižgače, da jim lahko ponudijo potrebno zaščito. Danes mora biti žvižgač predvsem sam izjemno dobro tehnično podkovan. V analogni dobi smo naredili kopije dokumentov, jih odnesli iz stavbe in predali novinarju, danes lahko nekoga, ki razpolaga z občutljivimi podatki, v trenutku prestrežejo.
