Delo gospodarske diplomacije je lahko ena od poti za oživitev gospodarske rasti. Če je uspešna, prispeva k povečanju izvoza in pridobivanju tujih investicij. Obstajajo pa dileme, na katere trge in panoge naj bo osredotočena, kako narediti več z manj in kako doseči, da bodo izvajalci na terenu, predvsem veleposlaništva, iz domovine dobili ustrezne smernice za svoje delo. Na drugi strani te enačbe so podjetja, ki so na koncu sama odgovorna za sklepanje poslov in njihovo uspešnost. In ki včasih ne razumejo, da diplomati niso njihovi trgovski potniki.
»Največje bogastvo gospodarske diplomacije so naša diplomatsko-konzularna predstavništva,« pravi Stanislav Raščan, generalni direktor direktorata za gospodarsko diplomacijo na zunanjem ministrstvu. Najbolj konkretni izvajalci gospodarske diplomacije so ekonomski svetniki na veleposlaništvih. Slovenija jih ima trenutno dvaindvajset. Dejstvo pa je, da je zaradi krize zaprla šest predstavništev in za enako število zmanjšala število ekonomskih svetovalcev. »Avstrija ima drugačen sistem, ki si ga vsi želimo. Imajo posebna predstavništva avstrijske gospodarske zbornice, ki ima obvezno članstvo in denar. V Sloveniji denimo takšno predstavništvo zaposluje ekonomskega svetovalca, poleg tega pa še določeno število lokalcev. Mi si tega ne moremo privoščiti. Tako lahko ukrepamo le tam, kjer so specifične razmere, denimo na Kitajskem,« pravi Raščan.
Iskanje prioritetnih trgov in panog
»Obstoječa mreža ni optimalna, a je relativno primerna znotraj tega, kar imamo na voljo. Problem je, da je težko graditi slovensko mrežo, če ne vemo natančno, kateri so naši prioritetni trgi in katere so prioritetne panoge,« meni dr. Boštjan Udovič, avtor knjige o gospodarski diplomaciji. V Sloveniji bi morali po njegovi oceni v nacionalno strategijo razvoja zapisati tri do štiri prioritetna območja in tri do štiri panoge. »Da smo 'povsod', pomeni tudi, da smo 'nikjer'. Slovenska diplomacija je majhna in zato mora biti še toliko bolj osredotočena. Če pa upoštevamo še vsakoletno nižanje sredstev za slovensko diplomacijo, je treba razporeditev še bolj optimizirati,« dodaja. Ko bodo določene usmeritve in ko bo diplomatsko-konzularna mreža spremenjena, bo lažje prišlo tudi do segmentacije gospodarske diplomacije: »Tam, kjer bodo določena podjetja imela velik interes, država pa bo menila, da ta območja niso v njenem strateškem interesu, bodo podjetja prek posrednikov, kot so gospodarska in obrtna zbornica ali Japti, lahko sama vzpostavljala svoja predstavništva,« meni Udovič.
Da bi bilo dobro imeti usmeritve na ciljne trge in panoge, menijo tudi nekateri veleposlaniki. »Na veleposlaništvu smo si zastavili nov cilj, da skušamo podjetjem konkretno pomagati pri prodoru tudi v srednjo in južno Italijo. Vendar pa je pri tem potrebna določena pomoč in spodbuda iz Slovenije. Nimamo namreč sistema kot Avstrijci, kjer vsako leto natančno določijo panoge in območja, na katera bodo osredotočili dejavnost gospodarske diplomacije, veleposlaništva pa potem dobijo navodila. Mi do te stopnje še nismo prišli, upam, da bomo kmalu,« pravi veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič.
Podobno meni veleposlanica na Kitajskem Marija Adanja. Dodaja, da je odgovornost tudi na podjetjih. »Mi lahko opazimo možnosti, a če pri podjetjih ni interesa, je to slaba popotnica za posle. Zdaj je bila v Sloveniji velika gospodarska delegacija iz Kitajske, ki je pokazala zanimanje za sodelovanje. Treba pa ga je realizirati.«
Slovenija je predlani sprejela dokument z naslovom Mednarodni izzivi 2013 za spodbujanje mednarodnega poslovanja slovenskih podjetij, pri katerem so sodelovali vsi ustrezni institucionalni akterji, od državnih do podjetniških. V njej je kot ciljne trge določila Azerbajdžan, Kazahstan, Turčijo, Rusijo, Kitajsko in Indijo. Vendar Slovenija potem za lansko leto takšnega dokumenta ni sprejela, Raščan pa upa, da ga bo spet za letošnje.
Težko merljiva uspešnost
Gospodarska diplomacija se izvaja tudi na mnoge druge načine – prek poslovnih klubov, mešanih gospodarskih komisij s posameznimi državami, potovanj poslovnežev ob obiskih političnih veljakov v tujini in tako naprej. Kaže se tudi na načine, ki na prvi pogled niso najbolj izpostavljeni. Veleposlanica v Kairu Tanja Miškova denimo pravi, da je v arabskem svetu zelo pomembno, da ob navezavi stikov, ki morajo biti v tem delu sveta obvezno osebni, predstavnike podjetja spremlja nekdo z veleposlaništva. »Če vidijo, da za podjetjem stoji država, ima takoj določene prednosti,« pravi. Pri tem opozarja še na nekaj: namreč na podobo same države Slovenije. »Še vedno smo precej slabo prepoznani. Za tiste, ki za nas vedo, pa je pomembno, kako nas vidijo. Največ pomaga, če imamo doma urejene politične in gospodarske razmere, ker lahko projiciramo podobo uspešne prodorne države.«
Uspešnost slovenske gospodarske diplomacije je težko določiti. Povečana gospodarska menjava namreč ne more biti zgolj posledica gospodarske diplomacije. Udovič ocenjuje, da je kljub omejenim možnostim gospodarska diplomacije Slovenije relativno uspešna. Vprašanje pa je, ali so interesi gospodarstva enaki uslugam, ki jih ponuja MZZ ali agencija Japti. Prav tako podjetja redko jasno povedo, kaj potrebujejo. Udovič spomni na anekdoto, da je nekemu slovenskemu ekonomskemu svetovalcu neko podjetje poslalo paket ploščic s pripisano prošnjo, ali lahko promovira njihovo dejavnost. »Ekonomski svetniki niso trgovski potniki, so posredniki. Oni niso v državah zato, da sklepajo posle, ampak da pripravljajo teren za sklepanje poslov. Posle morajo sklepati podjetja. To na žalost pri nas še vedno ni najbolj jasno,« pravi.
Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič pravi, da se je gospodarska diplomacija v zadnjih letih razvila in da podjetja bistveno bolje ocenjujejo sodelovanje. Ključno težavo za naprej vidi najprej v sredstvih: »Gospodarska diplomacija nima prave materialne osnove. Če na Manhattnu nisi sposoben organizirati koncerta s Perpetuum Jazzile, ki ga spremljajo podjetja visoke ali zelene tehnologije ali zdravilišča, potem nisi viden,« pravi. Druga ključna odločitev je po njegovem ta, ali bo država na gospodarsko diplomacijo gledala kot na strateško investicijo: »Slovenija bi se morala odločiti, da je gospodarska diplomacija del investicijskega procesa, ki se mu reče povečevanje izvoza.« Izvoz, pravi, je namreč rasel sam od sebe, kriza pa je spremenila tudi te kazalce.
