Oana, učiteljica tujih jezikov, živi v Sloveniji že enajst let, v Slovenijo jo je najprej pripeljala ljubezen, potem pa je ostala zaradi dela in prijateljev. V Dolenjskih Toplicah tokrat ni bila prvič, ji je pa bilo zanimivo ponovno obiskati dolenjsko občino skupaj s fantom Sabastiaanom, po poklicu je informatik in prihaja iz mesta Huizen na Nizozemskem. Tokrat je bil v Sloveniji na daljšem obisku.
Na svetovnem spletu le po slovensko
Iskanja informacij o Dolenjskih Toplicah se je na svetovnem spletu najprej lotil Sebastiaan. Sprva je bil vesel, ker je na uradni spletni strani občine dolenjske-toplice.si našel zavihek, da stran obstaja tudi v angleščini. Žal pa strani niso prevedene v angleščino. Vse spletne podstrani so le v slovenščini. Ker Sebastiaan ne razume slovensko, si je več informacij o kraju poiskal na spletni strani slovenia.info. Že v Ljubljani, kjer živi Oana, sta si naredila načrt, kaj vse naj bi obiskala v dveh dneh.
Tudi za nastanitev, nameravala sta prespati eno noč, sta pogledala na spletno stran, in sicer najprej na booking.com. Stran jima je ponudila tri možnosti, kjer bi lahko prenočila. Med ponudbami ju je presenetila cena hotela Kristal, ena nočitev brez zajtrka za dve osebi naj bi znašala kar 130 evrov. Poiskala sta še druge možnosti. Oana je poudarila, da sta hotela najti nekaj bolj slovenskega, mogoče kakšen penzion ali turistično kmetijo. Na spletni strani slovenia.info sta oddala nekaj povpraševanj in prejela več ponudb. Poklicala sta Turistično kmetijo Mimi in Jože Tomlje, kjer so jima prijazno ponudili sobo za dve osebi za 40 evrov na noč, vendar brez zajtrka. Prijaznost in ustrežljivost sogovornika na drugi strani telefona je Oano že skoraj prepričala, da bi sobo vzela, potem pa sta se vseeno raje odločila za nekoliko dražjo nočitev v Penzionu Termal, a z zajtrkom. Odločitev je bila dokončna, ko sta na spletu videla, da je ob penzionu priznana gostilna Ošterija, o kateri so Oani pripovedovali tudi prijatelji v Ljubljani. Na spletu sta našla še podatek, da je bila Ošterija v lanskem letu med prvimi tremi gostilnami Top gostilne 2013 – Dolenjska in Posavje.
Načrtov veliko, ampak…
Oana in Sebastiaan sta si želela ogledati čim več, med drugim poleg naselja Dolenjske Toplice tudi Bazo 20 in Muzej kočevskih staroselcev, vendar ju je zmotilo, ker so bile na spletnih straneh objavljene le telefonske številke in ne delovni čas. Pot sta namreč želela načrtovati. Vsekakor sta si želela ogledati 240 let staro črmošnjiško jelko. Navsezadnje sta računala, da bosta več informacij za izlete po okolici dobila v turističnoinformacijskem centru.
Najprej malo kulture
Na pot sva se odpravila v soboto dopoldne. Obisk Dolenjske sta najprej začinila s kulturo, v knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu sta si ogledala likovno razstavo December naj bo v zlatem avtorice Ines Fugina Malnar. Razstava ju je navdušila. Potem sta se odpravila proti Dolenjskim Toplicam. Na poti sta se ustavila v vasi Loke, saj so izjemna narava, reka Krka, drevje in idiličen leseni most kar vabili na obisk in Oana, ki se tudi ukvarja s fotografijo, ni mogla mimo, ne da bi naredila nekaj posnetkov.
Izvrstna kulinarična ponudba in dobra postrežba
Gosta sta ob prihodu v Dolenjske Toplice najprej poskušala dobiti nekaj informacij v turističnoinformacijskem centru, a je ta žal v soboto zaprl svoja vrata že ob 12. uri, v nedeljo pa je zaprt. V bližini sta naletela na informacijsko tablo na prostem, jo poslikala in si jo vzela za osnovo, kaj je zanimivo videti v občini Dolenjske Toplice in njeni okolici.
Kosilo sta jedla v gostilni Ošterija. Za začetek sta si privoščila penino Ana, ki prihaja z okoliških krajev, natakar pa jima je povedal tudi zgodbo o penini, ki nosi ime po hčerki izdelovalca penine. Na jedilniku so bile v glavnem mesne jedi, zato sta za Oano posebej naročila vegetarijansko jed, Sebastiaan pa je jedel mesni krožnik. Postregli so jima z govejo in bučkino juho, za glavno jed pa polento s siri in Sebastiaanu svinjino s kruhovimi rezinami in zelenjavo.
Po kosilu sta si ogledala okolico Dolenjskih Toplic, naselje, park in ročno izdelane jaslice v središču Dolenjskih Toplic. Stare hiše so jima zelo všeč, vendar ju je zmotilo, ker večina stavb po njunem potrebuje osvežitev, mogoče malo renovacije. Dolenjske Toplice so zelo čista in urejena občina, gosta pa so predvsem pri fotografiranju motili številni telefonski in električni kabli, ki se še vedno razprostirajo od ene do druge stavbe.
Plavanje pod zvezdami
Za večerni obisk Dolenjskih Toplic sta si gosta izbrala razvajanje v savnah in bazenih Balnea v središču naselja. Bila sta presenečena, ker receptorka v Balnei ni govorila angleško, zato je Oana z njo govorila slovensko. Kljub temu da sta izbrala pozno večerno kopanje, po osmi uri zvečer, je bil bazen poln družin in glasnih otrok. Bila pa sta navdušena nad bazenskim kompleksom, ki se iz notranjega bazena razširi v zunanjega. Tako sta plavala tudi pod zvezdami. Privoščila sta si razvajanje v savnah in za konec večera šla še na koktajle in kremno rezino. Na vprašanje, ali jesta blejsko kremno rezino, je natakarica prijazno pojasnila, da je to njihova, lokalna kremna rezina. Pozno sta se vrnila v prijetno in čisto sobico v drugem nadstropju penziona.
Po nesreči vse do Kočevskega roga
Zajtrk je bil obilen in okusen. Jedla sta v Ošteriji, zajtrk pa ju je čakal pripravljen ob določeni uri, kot sta naročila. Po zajtrku sta si želela ogledati 240 let staro črmošnjiško jelko. Od domačina sta dobila navodila za pot in se napotila proti Vrtu zdravilnih rastlin Plavica. Jelka naj bi stala v njegovi neposredni bližini. Ko sta prispela do zeliščnega vrta, sta kaj kmalu ugotovila, da sta na napačni poti. Imela sta srečo, srečala sta policijsko vozilo in prijazen policist Andrej jima je dal navodila za pot. En del poti sta ju prijazna policista celo pospremila in opozorila, da jelka stoji v kočevskih gozdovih in da je zanju bolje, da imata poln rezervoar goriva, in pa naj računata, da na kar nekaj delih mobilni telefon ne bo delal. Rahlo prestrašena, a vztrajna, da bosta videl črmošnjiško jelko, sta pot nadaljevala. Cestne oznake jima niso bile v pomoč, saj so dokaj nejasne. Sredi gozda sta se ustavila in po več kot dveh urah v avtu obupala, očitno jima ogled jelke ni bil usojen. Za nedeljo sta načrtovala še kosilo v Gostilni in prenočišču Štravs, to jima je celo priporočil policist Andrej, vendar je zmanjkalo časa. Vrnila sta se v mesto.
Slovenski spominki v družbi kitajskih
V mestecu sta obiskala dve trgovini s spominki. Na policah sta v obeh trgovinicah videla veliko kitajskih izdelkov, a tudi domača slovenska olja, naravna mila in kreme iz lokalnih zeliščarn in še kaj bi se našlo v škatlah na tleh. Oana in Sebastiaan sta bila navdušena nad čokoladami Okusi Slovenije, katerih cena je bila dokaj visoka.
V centru je bila še ena trgovinica, K2M, z domačimi slovenskimi izdelki, vendar je ob nedeljah zaprta. Na prigovarjanje domačina, naj kar pozvonita, saj jima bo lastnik z veseljem odprl, sta to tudi naredila. Lastnik jima je odprl trgovino, predstavil vse izdelke in kupila sta še orehovec.
Dolenjci so gostoljubni in radi pomagajo
»Mene je Dolenjska prepričala. Ljudje so gostoljubni in imajo kaj pokazati. Cenim to, da nama niso samo pokazali poti, kar nekaj jih je bilo, ki so naju hoteli kar peljati do cilja. V Dolenjskih Toplicah sem se res počutil dobrodošlega,« je sklenil svojo pripoved Sebastiaan.
»Ljudje so topli in narava je čudovita, lahko na kratko rečem o Dolenjskih Toplicah. Občina ima veliko potenciala, potrebuje pa le nekaj navodil, kako narediti kraj še atraktivnejši. Mogoče tudi zima ni najboljši čas za obisk, saj si v toplih mesecih res lahko privoščiš kolesarjenje po bližnjih krajih, pohodništvo in imaš več od okoliških vinorodnih hribčkov,« je kljub nekaj spodrsljajem zadovoljno sklenila Oana.
