Kovič se s svojimi deli ni zapisal le v spomin številnih generacij otrok, pač pa je s svojim pesniškim in pripovednim opusom ter prevajalskim delom pomembno sooblikoval slovenski literarni prostor. Kot pesnik se je prvič predstavil v zbirki Pesmi štirih (1953), ki jo je napisal skupaj s Cirilom Zlobcem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom.
Zbirka je v času predanosti kolektivizmu pomenila pomemben premik, vrnitev v intimizem. Tudi pozneje se je Kovič iz socialnorealistične poezije usmerjal v simbolično ponazarjanje osamljene individualnosti, ki je prikrajšana, razočarana ali neozdravljivo zatrta. V Kovičevem pesniškem opusu so tako vidni sledovi nove romantike, ki se bližajo modernističnemu pesništvu. Oblikovno velja za mojstra verza in sloga.
Nazadnje je avgusta letos pri Mladinski knjigi izšlo delo Labrador in nove pesmi, ki ga je uredila njegova hči Nina Kovič. Knjiga prinaša pesniško zbirko velikega klasika slovenske poezije iz leta 1976 in nekaj novih del. Leta 2012 je izšla pesniška zbirka Orfejeva nostalgija, leta 2009 pa Vse poti so. Ta je leto pozneje spodbudila simpozij o njegovem literarnem ustvarjanju. Rdečo nit simpozija je vlekla pesem Južni otok, ki velja za reprezentativni primerek Kovičevega pesništva. Med govorniki je nastopil tudi Zlobec, ki je Koviča označil kot primerljivega le s samim seboj.
Maček Muri in Moj prijatelj Piki Jakob
Kovič je avtor proznih del, med njimi nekaj romanov, ter vrste del za otroke in mladino. Uspešnici Maček Muri in Moj prijatelj Piki Jakob sta dosegli naklado čez 100.000 izvodov. Pri Mladinski knjigi so ob njegovem 81. rojstnem dnevu izdali antologijo njegovih del za otroke Kako se vrtijo ure.
Kovič je priznan tudi kot prevajalec nemške, francoske, madžarske, češke, hrvaške, srbske in ruske poezije. V slovenščino je med drugim prevedel Prešernove nemške pesmi. Med prevodi velja omeniti tudi izbore poezije Rainerja Marie Rilkeja, Georga Trakla in Endrea Adyja. Za svoje delo je Kovič, ki je med drugim tudi redni član SAZU, prejel številne literarne nagrade. Je dobitnik male in velike Prešernove nagrade.
Kovič se je rodil v Mariboru. Pozneje se je družina zaradi vojne preselila v Hrastje Mota blizu Gornje Radgone, kjer se mu je pokrajina ob Muri močno vtisnila v spomin, kar je oživil v več pesmih. V Ljubljani je diplomiral iz svetovne književnosti in literarne teorije, bil nekaj časa novinar, postal v poznih 50. letih urednik za leposlovje, od leta 1985 do upokojitve pa glavni urednik pri založbi DZS.
Zlobec: Izpolnila se je tragična šala
Pesnik Ciril Zlobec je za STA dejal, da se je izpolnila "tragična šala". Kot je povedal, mu je Kovič nekoč dejal: "Ti, ki si že tolikokrat govoril na pogrebih, boš tudi nam." "In res, že tretjič sem doživel izgubo resničnega prijatelja, ki presega vse normative vsakdanjega življenja," je dejal Zlobec in dodal: "Prijateljstvo, ki je bilo med četverico je bilo dragoceno, v sorazmerju s to dragocenostjo pa je tudi bolečina," in še: "Ko takšen prijatelj odide, odide tudi del tebe; in tako je z njim odšel tudi del mene."
Kovičeva smrt je presunila tudi pesnika Nika Grafenauerja, čeprav je že nekaj časa vedel, da se njegova življenjska pot izteka. Koviča ima v spominu kot dolgoletnega prijatelja in vrhunskega pesnika. Povezala ju je vrsta estetskih nazorov, zato ga izjemno ceni in ga postavlja kot lirika zelo visoko.
Po besedah pesnika Borisa A. Novaka je bil Kovič eden največjih mojstrov jezika, ki je klasične pesniške oblike "z nenaravno naravnostjo" pripeljal v sodobno pesniško govorico. Po mnenju Borisa A. Novaka je bil Kovič pesnik skrajne koncentracije izraza in zlate mere, v kateri ni niti ene same črke, ki bi bila premalo ali preveč. S svežimi, skrbno premišljenimi in čustveno poglobljenimi ter poduhovljenimi podobami se je dotaknil src bralcev, je dejal pesnik, ki mu je Kovič izdal pesniški prvenec.
