Zgodba iz pisma gre takole: Ker omenjena mama ni mogla po štiriletno hčerko v vrtec do 16. ure, je vprašala vzgojiteljico, ali lahko ponjo pride devetletna sestra. Pristojnim v vrtcu je pojasnila, da jima do doma ni treba čez avtocesto ali se s tricikli odpeljati do konca Celovške. Le slepo ulico morata prečkati in po sto metrih sta doma. Nak, ne bo šlo, so rekli v vrtcu. Po predpisih mora biti starejša sestra stara vsaj deset let. To, da je mati pri polni zavesti zatrjevala, da hčerki popolnoma zaupa, da je tudi sama učiteljica in da ni kazala nobenih znakov opravilne nesposobnosti, pristojnih v vrtcu ni prepričalo. Predpisi so predpisi. In vendar se vsi dobro spomnimo, kaj smo smeli, včasih pa tudi morali početi pri osmih ali devetih letih. Sama sem se na primer vozila z avtobusom iz Pirana v Koper, ker je tam živela nona, ker sem se lahko igrala z bratrancem in ker je bilo moji mami čisto prav, če je lahko kakšno popoldne preživela v miru božjem. Vedno sem se tudi vrnila. Srečna in za kanec bolj »odrasla«. Na drugi strani šolskopravnih tragikomedij lahko te dni opazujemo sramotni ravs med akademiki in šolsko oblastjo. V svilenih rokavicah se dajejo, kdo je odgovoren za zevajočo jamo v zakonih, zaradi česar je ta hip okoli 40 študentov primorske univerze vpisanih v neakreditirane in zato po mnenju vladne pravno-zakonodajne službe javno neveljavne programe, okoli 160 študentov ljubljanske univerze pa trepeta za svoje diplome, ki so ta hip prav tako brez javne veljave. Seveda za fiasko ni odgovoren nihče. Ni kar tako pred časom dejal direktor NAKVIS Ivan Leban: želeli smo biti Švica, sprijazniti se moramo, da smo Romunija.
Nova izobraževalna ministrica, ki je v tej zadevi sicer le gasilka, je na jasno vprašanje Bobovnika v Odmevih, kdo je kriv za zaplet, odgovorila izmikavo: »Ni nam bilo v interesu, da bi ugotavljali krivdo; določbe so jasne, za zakonitost sta dolžna skrbeti dekan in rektor.« Sta torej kriva rektorja, ker nista poskrbela za reakreditacijo programov? (Ki, mimogrede, ni sama sebi namen, z njo NAKVIS preveri, kako se program izvaja po sedmih letih, ali imajo na šoli še knjižnico, učitelje z ustreznimi nazivi, predpisane prostorske pogoje…) Ne, seveda nista kriva rektorja. Kje pa. Krivi so drugi. Kriv je veljavni zakon, je slišati iz Kranjskega deželnega dvorca, ki ni predvidel, da bodo študentje opravljali obveznosti ali se vpisali v naslednji letnik tudi po izteku akreditacije programa. Rektor Svetlik na TV SLO je imel povsem resen obraz, ko je dejal, da so bili na Univerzi pravzaprav prijazni (!), ker študentov, ki niso končali študija v času veljavne akreditacije programov, niso vrgli na cesto. Krivo je tudi ministrstvo, ki ni odpravilo nedorečenosti v zakonodaji. Sploh pa je zaradi tistih nekaj nesrečnežev, je še slišati iz akademskih soban, trapasto podaljševati akreditacije programom, ki ugašajo, kajti zaradi tega se, o groza, povečuje število programov. Prejšnje ministrstvo – natančneje: minister Pikalo, ki se je po zamenjavi oblasti menda vdrl v zemljo – tudi ni nič krivo, saj je pripravljalo nov zakon, ki bi rešil problem – po novem bi zadoščalo, če bi bila akreditirana univerza – a ga, »joj, žal nam je«, državni zbor ni utegnil obravnavati.
Ergo: krivi so edinole in samo študentje. Nadloge nadležne nočejo razumeti, da so kolateralna škoda dolgih dopustov slabo plačanih uradnikov na univerzi in v vladi, ki bi morali rešiti problem, a ga pač niso. »So what,« bi rekel predsednik Pahor. V luči povedanega ni zato prav nič presenetljivo, da sta rektor Svetlik in ministrica Setnikar Cankar na TV složno mahnila po »komercialnih« visokošolskih zavodih, ki da študente neodgovorno vpisujejo v programe, ki so šele v postopku akreditacije. Na primer na Fizioterapevtiki. In se nato enako soglasno strinjala, da bo v bodoče treba poskrbeti predvsem, da bodo študentje ob vpisu vedeli, v kakšne programe se vpisujejo: akreditirane, »morda akreditirane« ali neakreditirane.
Ampak v čem sta ministrica in rektor boljša od vodstva Fizioterapevtike? V čem je položaj izigranih študentov ugledne ljubljanske in nekoliko manj ugledne primorske alme mater drugačen od položaja (pre)zaupljivih študentov zasebnih zavodov? Oboji so namreč pahnjeni v položaj, da morajo zaupati izsiljenim, v zraku plavajočim obljubam pristojnih, da bo na koncu vse dobro. Prvi v to, da bo NAKVIS pravočasno akreditiral programe, v katere bi se radi vpisali. Drugi v to, da bo državni zbor pravočasno sprejel popravek zakona, ki jih bo za nazaj odrešil nočnih mor, da je njihova lepa, prigarana diploma vredna toliko kot kocke za prižiganje ognja pri Bauhausu.
Na eni od ljubljanskih osnovnih šol črno na belem piše, da se podaljšano bivanje konča ob 16.30. A staršem, ki službo končajo ob 16. uri, bi zelo ustrezalo, če bi lahko učitelji z otroki počakali še deset minut. Nak, to ne gre, so rekli na šoli. Podaljšano bivanje se konča ob 16.30, za toliko so učiteljice plačane, lahko pa otroci sami počakajo starše. V tem primeru so torej sedemletniki dovolj zreli za samostojnost. Toliko o sistemski doslednosti.
