Prva lekcija iz ameriškega zdravstva: boli te in bi zavil na prvo urgenco? Ne bo šlo. Vsaka zavarovalnica posluje le z določenimi bolnišnicami, zato najprej vprašaj zavarovalnico, kam lahko greš. Priporočljivo je tudi poizvedeti, ali tvoja zavarovalna polica krije zdravstvene storitve, ki jih potrebuješ, in v kolikšni meri – večina zavarovanj krije le določen odstotek cene, zato je treba doplačati. Moje zavarovanje krije nujno pomoč, a mi na zavarovalnici nihče ne more obljubiti, da bodo stroški zdravljenja poravnani – o tem se bodo odločili, ko prejmejo bolnišniški račun. Z Jamesom kljub temu ugotavljava, da bodo prvo pomoč najbrž pokrili, in se brezskrbno odpraviva v bolnišnico. James mi na poti še obzirno pojasni: »Prevoz z rešilcem lahko stane več kot petsto dolarjev. Si prepričana, da bi tvoje zavarovanje krilo tudi to?«
Plesni učitelj hoče v bolnišnici z mano na pregled. Hej, velika punca sem. »Če te ne moti, bi rad bil zraven,« prijazno vztraja. Prav. Medicinsko osebje je prijazno in profesionalno. Najprej pregledajo vitalne funkcije in z rutinskimi vprašanji pretehtajo moje umsko stanje: »Ali kdaj premišljujete o tem, da bi si kaj naredili?« Ko zagotovim, da si želim le najlepše in najboljše, mi umijejo in zašijejo rano ter ponudijo rentgenski pregled. Avtomatično sprejmem. A ko se zdravnik za trenutek umakne, James posreduje: »Si prepričana, da je to vključeno v tvoje zavarovanje? Rentgen potrebuješ, če je kaj zlomljenega. Ti pa se normalno sprehajaš…«
Končno se mi posveti. Moji in zdravnikovi interesi tokrat niso enaki. Jaz želim preživeti, zdravstveno in finančno, on pa želi opraviti čim več zdravstvenih storitev – to je najprej v interesu zasebne ustanove, za katero dela, nato pa tudi v njegovem osebnem interesu, saj ga dodatni pregledi zavarujejo pred morebitnimi tožbami, ki tukaj niso redkost. Zato je moja naloga, da sem seznanjena s pogoji svoje zavarovalne police in soodločam o zdravstvenih posegih. Nagovorim zdravnika: »Povejte mi, koliko to stane in ali bo krito z mojim zavarovanjem?« »Tega nam ne povedo – ravno zato, da lahko sprejemamo odločitve, ki so utemeljene na medicinskih argumentih,« se brani. »Kaj pa naj jaz naredim, ko prejmem račun? Morda si bom takrat res hotela kaj narediti,« mi uide. »Morda res ne rabite rentgena… Toda to je vaša odločitev,« menca zdravnik. Rentgena ne naredimo.
V zdravniških navodilih, ki jih prejmem po šivanju, piše, naj po desetih dneh pridem nazaj v bolnišnico, kjer mi bodo odstranili šive. Rečeno, storjeno. Ko so šivi odstranjeni, vstopi medicinska sestra: »Vidim, da ste tuja študentka, zato bi vam rada pojasnila vaše možnosti. Škoda, da ste prišli k nam. Obstajajo bolnišnice, kjer bi vam šive odstranili veliko ceneje.« Ne morem verjeti. Sploh mi ni padlo na pamet, da lahko odstranjevanje šivov zaračunajo posebej. »Zakaj mi ni tega nihče prej povedal?« nemočno bevskam. Gospa se čez nekaj minut vrne: »Zdi se, da tistim, ki so šivani pri nas, šive odstranimo zastonj!« »Aha, nekaj takega kot 'hiša časti'?« rečem. »Ja,« se nasmiha. Koliko sploh stane odstranjevanje šivov, me zanima. »Oh ljubica, ne obremenjujva se s tem, to vam bodo poslali v računu,« odmahuje z roko, kot bi odganjala motečo, brenčečo muho.
Hecna je ta Amerika. V bolnišnicah vas odrejo, pomoč pa pride od tam, kjer je ne bi pričakovali. V plesnem krožku, na primer. David, ljubitelj salse in družinski zdravnik, me brezplačno pregleda, ko se rana po dveh tednih ne zaceli. »To pomeni, da smo skupnost in skrbimo drugi za druge,« ponosno oznanja James, ki je poskrbel za prvo pomoč. Svoje usluge ponudi tudi Larry, upokojeni zavarovalniški agent in soplesalec tanga: posede me na resen pogovor o možnostih odškodnine.
»Ali se zavedaš, da je odpiranje avtomobilskih vrat, ne da bi pogledal na cesto, v Wisconsinu nelegalno? Vidim, da boš imela brazgotino – odlično! Lahko tožimo za stroške zdravljenja, materialno škodo, psihične bolečine in vidne brazgotine! Odvetniki bodo plačani iz provizije.« In kdo točno naj bi poravnal vse te silne stroške in bolečine? »Avtomobilsko zavarovanje oziroma, če ga nima, voznica osebno,« razlaga Larry. »Nič nimam proti denarju velike zavarovalnice, toda nikomur nočem uničiti življenja,« previdno odgovorim. Larry me gleda, kot bi bila prizadeta. »Ljubica, tole je Amerika!« poudari z dramatičnim premorom. »Poleg tega bi ti prav prišlo malo denarja, kajne? Povej mi, je bil dober avto?« »Ne. Star je bil. In voznica je bila Afroameričanka...« končno izustim tisto, zaradi česar vem, da se Larryjevi načrti ne izidejo. »In bila je zalita, z lici kot žemljicama za hamburger.« Tega seveda ne povem na glas, ker je preveč nekorektno, a vse to so znaki, da ni premožna in da je zelo možno, da nima zavarovanja. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj je hotela čim prej zbežati. Larryju se obraz povesi. A hitro okreva: »Vedno lahko poskusimo! Jutri ti prinesem kontakte odvetnikov!« Za Larryja solidarnost obstaja samo znotraj njegove skupnosti, zunaj nje pa je »divji zahod«: naj zmaga močnejši. Voznice nisem nikoli poklicala. Če sem iskrena, niti ne vem, kam sem dala papirček z nakracano telefonsko številko. Zato te dni disciplinirano nosim kolesarsko čelado in pričakujem bolnišniški račun.
