Mirana Ipavca, zapriseženega stoparja, smo na Dnevnikovih straneh sicer že predstavili, ko je izdal knjigo Avtoštoparske zgodbe: moja prva svetlobna sekunda, ki jo je mogoče brati tudi v angleščini, v teh dneh pa naj bi izšla še v italijanskem jeziku. Prav zato, da bi promoviral svoje delo, pa je v domačem Kanalu v začetku junija odprl še muzej, posvečen avtostopanju. Sam zatrjuje, da podobnega muzeja še ni videl. V njem si je mogoče ogledati marsikaj, od značilnih stoparskih pripomočkov, kot so spalna vreča, popotniška torba ali zemljevidi, prek številnih fotografij do različnih spominkov, ki jih je Ipavec prinašal s svojih potovanj, kot denimo žogice za namizni tenis, navijaški šali ali plastične žličke.
Za rekorde je potreben trening
Miran Ipavec najprej in najbolj ponosno pokaže na tablo s svojimi rekordi. Skupno je doslej prestopal 308.000 kilometrov, kar pomeni – glede na to, da z dvignjenim palcem naokrog potuje že 30 let – 10.000 kilometrov na leto. Na tak način bi lahko že sedemkrat obkrožil svet, a je doslej stopal »le« po Evropi, in sicer v 38 različnih držav. V enem dnevu se je premaknil kar za 1800 kilometrov, z enim vozilom prepotoval 1130 kilometrov, drvel tudi že 280 kilometrov na uro ter v štirih dneh in pol obiskal 17 držav. Še posebej slednji rekord bi rad izboljšal. Med bližnjimi načrti je tudi dvakratni obisk Nizozemske v vsega treh dneh, v enakem časovnem obdobju pa je namenjen prestopati še sedem evropskih prestolnic, katerih ime se začne na črko B. »Ob postavljanju rekordov je treba izjemno dobro poznati ceste. Na nekatere odseke sem hodil celo trenirat, da sem videl, kje so bencinske postaje ali kateri so bolj problematični predeli, da ne bi izgubljal časa. Ko je v igri rekord, je pomembno čim prej priti na cilj.«
Ne želi pa si potolči enajsturnega neprekinjenega čakanja na prevoz v Avstriji, čeprav se prisotnemu naključnemu obiskovalcu muzeja to ne zdi tako grozljivo glede na število prestopanih kilometrov. Ta primakne še, da je tudi njegova hči zagrizena stoparka, saj na bi v približno treh letih na tak način prepotovala okrog 50.000 kilometrov. Ipavec se ob tem pošali: »Upam, da bo prišla vaša hči kaj na obisk v muzej, da bom lahko konkurenci pogledal v oči in videl, kdo me bo izrinil s prestola.« Sicer pa so obiskovalci muzeja, vsaj sledeč zapisom v knjigi gostov, navdušeni nad videnim, saj ne skoparijo s pohvalami, kot so »originalno«, »super«, »fun«, »amazing«, »bellissimo«… Za zdaj je v knjigi že približno 1800 vpisov ljudi iz 35 različnih držav, a seveda čisto vsak, ki prestopi prag muzeja, za seboj ne pusti tudi podpisa.
Od značk do žogic za namizni tenis
Muzej na ogled ponuja 50 različnih vrst predmetov, med katerimi prednjačijo stvari, ki jih je Ipavec s seboj prinašal domov iz stoparskih popotovanj. Tako gre večinoma za drobnarije, kot so značke, podstavki za kozarce, koncertne vstopnice, skodelice ali karte za mestni prevoz, čeprav razkrije, da je nekoč stopal tudi že z lesenim gugalnim konjičkom, ki ga je kupil za darilo, a mu je ob cesti prišel prav, da se je tu in tam malo odpočil. »Z izborom teh predmetov želim ljudem pokazati, kaj vse lahko človek nabere, ko potuje naokrog,« pojasni sogovornik, ki zna kar sedem tujih jezikov. Posebno mesto v muzeju imajo žogice za namizni tenis, ki jih je začel zbirati že v mladosti, a ker jih je bilo pri nas sredi osemdesetih mogoče dobiti le deset do 15 različnih vrst, se je moral ponje odpraviti v tujino, in tako sestavil največjo tovrstno zbirko v Sloveniji.
Na fotografijah je mogoče videti utrinke iz različnih športnih dogodkov, poziranje ob prometnem znaku za stoparje v Amsterdamu, pa tudi nekaj njegovih šoferjev, s katerimi si je tu in tam izmenjal kakšno malenkost, predvsem kasete in zgoščenke. Med podobami izpostavi še posnetek rolls-royca iz leta 1958, najrazkošnejše vozilo, ki ga je ustavil z avtostopom. A stopanje lahko prinaša tudi številne tegobe, kot recimo dvigovanje palca pri minus 25 stopinjah Celzija. Ipavec ga rad primerja z drugimi hobiji: »Če mi ustavi lepa blondinka, a gre žal v drugo smer, je podobno, kot če ribič ujame ribo, a se mu sname s trnka, ali če nogometaš zgreši gol, pa čeprav je sam pred vratarjem. Če pa ustopam rolls-royca, je isto, kot bi ribič ujel metrsko postrv, nogometaš pa zabil zmagoviti gol v 94. minuti.«
Stopar kot muzejski eksponat
Nekoč se je naokrog potepal kar pet mesecev in tedaj mu je mama napisala pismo, ki se konča z mislijo »kakor zgleda, ti živiš bolj potepuško življenje«. V enem izmed muzejskih kotičkov je poustvarjen tudi prizor iz te večmesečne odisejade: spalna vreča pod limonovcem, poleg pa v kozici zadnji krompir, ki ga je odneslo morje in ga je bilo zato treba loviti po obali. »Želel sem prikazati, da ko človek naokoli potuje na stop, ne spi ravno v hotelih A-kategorije.«
Ipavec med svojo obvezno stoparsko opremo prišteva tudi slovensko zastavo in klobuke. Prvo, ker na potovanjih vedno naleti na kakšno tekmo, pa še priročna je lahko kot pokrivalo, s klobuki v nacionalnih barvah države, kjer stopa, pa se skuša prikupiti voznikom. »To zelo pomaga. Le kdo ne bi ustavil, če vidi zastavo svoje države?!« Nepogrešljivi so seveda napisi želene destinacije. »Zapis kraja je pomemben del procedure. Če šofer vidi ličen napis, bo najbrž sklepal, da je stoparju veliko do tega, da doseže cilj. Ko greš od doma, vzameš prazen zvezek, nazaj pa pride ves popisan. Zanimiva dogodivščina se mi je pripetila v Talinu, ko sem po hitrem izračunu zapisal 'Kanal, približno 2500 kilometrov', in ko sem prišel domov, sva s sodelavko preko računalnika ugotovila, da sem povsem zadel razdaljo.«
V muzeju, ki je prejšnji konec tedna gostil prvo srečanje slovenskih avtostoparjev, so tudi različni kvizi za obiskovalce, kot denimo povezovanje zastav z državami, razvrščanje držav po številu prebivalcev, med značkami je treba poiskati kratico neke države, med žogicami za namizni tenis pa se skriva ena iz spužve. Prav mogoče je, da boste ob vstopu v muzej srečali tudi samega Mirana Ipavca, in če le ima čas, z obiskovalci z veseljem deli kakšno zanimivo dogodivščino. Ne nazadnje zase pravi, da je tudi sam nekakšen muzejski eksponat, saj še vedno zelo aktivnega stoparja, ki je že presegel abrahama, ne boste zlepa srečali.
