Miza, prekrita z majhnimi krožniki, polnimi pisanih in raznovrstnih jedi. Sveže pečeni arabski kruhki, humus, falafel z obilico sveže zelenjave, trtni listi, polnjeni z rižem, peteršiljem, paradižnikom in meto ter arak, tradicionalno janeževo žganje in kava s kardamomom. Tradicionalne meze, tople ali hladne predjedi, značilnost libanonske kuhinje.
V Alji Hafner Taha je kar petnajst let tlela želja, da bi kanček te arabske tradicije pripeljala v prestolnico in s tem obogatila njeno mednarodno kulinarično ponudbo. Kljub privzgojeni skrbi, da se morajo gostje vedno dobro počutiti, in velikemu veselju do kuhanja, ki ga je odkrila že kot deklica, je sprva izbrala poklic na področju trženja in oglaševanja, a pred dobrim letom dni je začutila, da je čas za uresničitev dolgoletne želje – odpreti restavracijo, kjer bodo gostje lahko občutili arabsko gostoljubnost in preskusili kulinariko Bližnjega vzhoda. Ob tem priznava, da so ji bili pri odločitvi in izzivih, ki jih je nato prinesla ta odločitev, v veliko pomoč njeni najbližji: mož, družina, prijatelji in ekipa sodelavcev. Minuli teden je tudi z njihovo pomočjo v enem od prostorov na Trubarjevi cesti za ličnimi mizami z arabskimi poslikavami že pozdravila prve goste restavracije Libanonske meze in drugi užitki.
Drugačni, a sprejemljivi okusi
In drugi užitki? »Gostilnice ne želim definirati kot zgolj libanonske. Meze so res nepogrešljivi del kulinarične tradicije v Libanonu, a nekatere od teh jedi so stalnica tudi v Palestini in Jordaniji. V gostilni bomo tako stregli hrano z Bližnjega vzhoda, poudarek pa bo na libanonskih mezah. S tem imenom želim pustiti svobodo, da na primer kdaj na jedilniku ponudimo tudi povsem tradicionalno palestinsko jed,« je izbiro nekoliko skrivnostnega imena pojasnila Alja Hafner Taha.
Nad odzivom gostov, ki so že takoj po odprtju prostor napolnili do zadnjega kotička, je po le treh delovnih dneh navdušena: »Ko sem se pripravljala na odprtje restavracije, sem na spletu našla zgolj dva skromna zadetka o libanonski hrani v Sloveniji. Zato sem pričakovala, da bodo gostje te jedi in okuse slabše poznali, a so do njih odprti in so jih pripravljeni pokusiti.« Navdih za jedi, ki sestavljajo jedilnik restavracije, je očetu Palestincu in mami Slovenki rojena Alja Hafner Taha iskala v domači kuhinji, pri sorodnikih, med obiskom Libanona tudi v tamkajšnjih restavracijah. »Pomembno je, da se gostje v naši restavracijo dobro počutijo, odidejo siti in zadovoljni ter da imajo priložnost pokusiti pristne in sveže pripravljene jedi z Bližnjega vzhoda,« poudarja sogovornica in zagotavlja, da okusov niso prilagodili. »Čutiš odgovornost do gostov in jim želiš ponuditi pristne okuse. A ta kulinarika je tudi drugačna od na primer prave indijske ali kitajske kuhinje, ki sta precej pikantni. Sestavine so preproste, mediteranske, posebnost so številne začimbe in velika količina zelenjave, tudi meso je bolj kot dodatek. Čeprav so okusi zaradi številnih začimb nato drugačni, kot smo jih morda vajeni v Sloveniji, so sprejemljivi. Prilagajanje zato ni potrebno.«
Prvo ime kuhinje je Slovenec
Pravi test pristnosti okusov bo takrat, pravi Alja Hafner Taha, ko bo za katero od miz sedel Arabec: »Jedi je sicer pokusil in jih pomagal soustvariti moj oče, ki je odličen kuhar, prvi dan pa nas je obiskala tudi gostja, ki je sicer Slovenka, a živi v Bejrutu in je poročena z Libanoncem.«
Prijatelji so jo spodbujali, naj kuhanje prevzame sama, vendar se na koncu za to ni odločila. »Nisem profesionalna kuharica,« odločitev, da je sama s še dvema natakarjema prevzela strežbo, medtem ko je delo v kuhinji prepustila trem sodelavcem, pojasni Alja Hafner Taha. »Razmišljala sem tudi o tem, da bi k sodelovanju povabila Arabca, a sem na koncu izbrala Slovenca z dolgoletnimi izkušnjami v kuhinji in izjemnim talentom, ki mu je priprava drugačnih jedi predstavljala velik izziv.« V svojo ekipo je tako povabila kuharja Matjaža Šinka in skupaj z njenim očetom sta ga seznanila s pripravo arabskih jedi: »Kar tri mesece smo preživeli v kuhinji, kuhali, preskušali jedi in na koncu naredili izbor, s katerim smo zadovoljni. Tako je del mene navzoč tudi v kuhinji, čeprav me fizično ni tam.«
