Roberto Battelli

Novih obrazov je res veliko. To je lahko obetavno, vendar pa izkušnje govorijo, da je treba počakati. Dobiti moramo najprej koalicijo, zvedeti moramo, na kakšnih temeljih bo zgrajena in kako se bo lotila izhoda iz krize. Utečene demokracije imajo utrjeno politično sliko, mi pa smo absolutno še v tranziciji. Imamo neformalne centre moči, ki obvladujejo družbo in si tudi izbirajo opozicijo, ki jim najbolj odgovarja. Še vedno so zelo močni.

Ne gre za strani, tudi ta konflikt je zavajajoč. Gre za centre moči, ki obvladujejo družbene dinamike in ki seveda ne delujejo transparentno. Ve se, od kod prihajajo ta znanja. Želje, da se družbo postavi na neko resnično evropsko smer, enostavno ni. Model je tako zgrajen, da to onemogoča, in ker je zabredel v krizo, se skuša na vsak način obdržati. V tem smislu, če hočete, so tudi posebni sedeži proizvod nekega scenarija. Ustava in zakoni pa so tu, so del pravne države. Od mednarodnega priznanja dalje se poskuša nevtralizirati smisel teh mehanizmov, tudi zakonodaje, ki predpisuje pravice manjšin. Mi smo lakmusov papir poskusov zlorab demokratičnih institucij in neizvajanja predpisov. Problem je že v poznavanju zgodbe avtohtonih narodnih skupnosti. V učbenikih tega ne najdete. Cele generacije so bile vzgojene tako, kot da te manjšine ne bi bile sestavni del te države. Prevladujoče mnenje je oblikovano izključno v smeri, da smo privilegirani v primerjavi s slovenskimi manjšinami v sosednjih državah.

Mazaške akcije? A jih niso pretežno izvajale slovenske službe? Tega praktično ni več. In tudi sicer, kljub nekaterim težavam, ki se jih rešuje, je družbena klima v Italiji v odnosu do slovenskega prebivalstva veliko boljša kot prej. Vedeti je treba, da je položaj obeh skupnosti pri nas kljub propagandi, ki se izvaja, dejansko neprimerljiv.

Nujno je treba uveljaviti to, kar predvidevajo ustava in zakoni. Na primer, dvojezičnosti v državni upravi in sodstvu ni. Kot da predpisi in mednarodne obveznosti ne bi obstajali. Pojdite na upravno enoto in poglejte, v katerem jeziku so obrazci.

Morda pa so zadovoljni z mojim delom. To bi morali vprašati tiste, ki ne kandidirajo. Če je treba zbrati 30 podpisov med okoli 2600 volilci, imamo lahko tudi več kot 80 kandidatov.

Težko rečem. Za takšne zaključke bi bilo treba narediti raziskavo in najprej ugotoviti, zakaj se predpisi ne izvajajo ter zakaj se ne spoštujeta jezik in kultura italijanske narodne skupnosti skupaj z njeno materialno in nematerialno kulturno dediščino, ki ne nastopa kot taka v nobenem registru. Jezik in kultura v širšem smislu tvorita človeško identiteto, kar slovenski narod dobro ve.

Oster? Ne bi rekel. Njegova tedanja kandidatura je bila predvsem neokusna, vendar tega ne želim več komentirati. Odločili so volilci.

Ne, samo nekateri so stalni. Nimam pa težav s tem.

Takrat smo imeli zelo resne razloge za to. Sicer pa razlike nisva naredila manjšinska poslanca. Kar zadeva mene, pa tudi ne bi rekel, da se vselej priklonim večini.

Takrat sem preprosto ugotovil, da si ga želijo vse večje verske skupnosti. Zame je bila taka odločitev samoumevna. Vera je bila v našem prostoru dolga desetletja sistemsko diskriminirana. Še zdaj je družba globoko zaznamovana s komunistično revolucijo.

Včasih se mi zdi, da sem edini levičar. Nisem pa del tiste levice, ki postavlja uprave bank. Vprašati se je treba, kdo sploh predstavlja evropsko levico pri nas. DeSUS? Če bi morala levica skrbeti za socialni položaj ljudi, potem so bili tudi določeni elementi politik, ki so bili uveljavljeni v času Janševe vlade, taki.

Na našo pobudo smo imeli z njim iskren in pozitiven pogovor. S kolegom Lászlóm Gönczem sva mu povedala, katera manjšinska vprašanja bi bilo treba takoj urediti.

Gospoda Cerarja poznam že dolgo. Bil je sekretar ustavne komisije, katere član sem bil tudi sam in ki je pripravila slovensko ustavo. Če bo držalo, da bo njegovo glavno vodilo uveljavitev pravne države, potem smo na isti valovni dolžini. Ali se bo znašel med politiki, bomo še videli. Sloveniji namreč ni lahko vladati.

Tudi to je žal mogoče. Žal zato, ker se že nekaj mesecev nič ne dogaja. Politične krize imamo nekaj mesecev pred volitvami in nekaj mesecev po volitvah. Vsakič znova izgubimo eno leto. Takšno stanje očitno nekomu ustreza, zagotovo pa ne državi in državljanom.

O tem je govoril tudi sedanji predsednik republike pa tudi Janez Drnovšek. Ker je tako. Enkrat, ko si tam, jih vidiš na delu.

Kaj pa, če so ti centri moči napolnili parlament? Načela transparentnosti, pravne države in ravnovesja treh vej oblasti so strukturne zadeve demokracije. Če ne delujejo, je demokracija izkrivljena. Te stvari niso dane enkrat za vselej, delovati pa morajo nepretrgoma. Tako kot to velja za človekove pravice.

Niso opozarjali na te stvari. Spomnite se samo sloganov. Vse skupaj je bilo najprej napovedano in čez nekaj časa se je tudi zgodilo. Ko pa je padla Janševa vlada, je bila zadeva zaključena. Protestov nisem podpiral.

Imeli smo dogovor. Tako kot s Pahorjevo vlado, ki sem jo prav tako podpiral. Nisem pa podpiral vseh njihovih predlogov. Tudi oni ne vseh mojih.

Tako nekako. Svoj mandat zdaj končuje že četrta vlada, ki je ugotovila, da glede uresničevanja zakonodaje na področju manjšin nekaj ni v redu. Vendar premikov ni.

Na Ljubljano sem se navadil, nisem se pa nanjo navezal. Tudi kot študent filozofske fakultete sem v Ljubljani preživel zgolj dve leti. Takrat mi je bilo vse precej tuje. Vse je imelo nacionalni in ideološki predznak, imel sem šibko srednješolsko osnovo in tudi sicer sem bil očitno slab študent, tako da študija nisem končal. Ta poraz mi je bil v veliko olajšanje.

V osemdesetih letih sem bil angažiran. Demokracija in človekove pravice so me od nekdaj zelo zanimale. Krog prijateljev me je tedaj predlagal za poslanca, ne da bi me o tem prej obvestili. Po tolikih letih dela v državnem zboru bi rad videl, da bi se ustava in zakonodaja dejansko upoštevali. In prav zaradi tega tudi vztrajam. Ta angažma je del mojega življenja.