Verjeli ali ne, toda več kot 30 odstotkov mladih Savdijcev je brez služb. Si predstavljate, da v državi, kjer imajo skorajda v vsakem dvorišču naftno vrtino, cena nafta pa raste in raste, mladina trpi zaradi brezposelnosti, premajhne žepnine in brezperspektivnosti. Ravno slednje je tisto, kar savdski državni vrh, psihologe, policijo, mladostnike in njihove starše potiska v obup nedojemljivih razsežnosti. Na eni strani je država popolnoma odpovedala, saj ni zagotovila, da ima vsaka savdska družina nekaj naftnih vrtin, ki bi jih vrtičkarsko samozadostno obdelovala in si tako zagotovila status vsaj povprečnega savdskega šejka ter varno prihodnost za naraščaj. Na drugi strani je dovolila, da so tujci, predvsem Indijci, Nepalci, Tajci, Filipinci in nekaj Evropejcev, zasedli vsa delovna mesta, ker so pripravljeni brez kakršnega koli zavarovanja delati za nekaj sto dolarjev in živeti v človeka nevrednih razmerah. Resda mlade Savdijce razen dobrega ministrskega ali direktorskega položaja delo snažilke, smetarja, delavca v skladišču in na gradbiščih ne zanima. A že spoznanje, da tudi če bi se jim zmešalo, tega dela ne morejo dobiti, ker hočejo nekaj tisoč dolarjev na uro, tako kot se to za Savdijce spodobi, je težek udarec na psiho savdskih mladostnikov.
Kaj jim potemtakem ostane, razen da ves dan posedajo po kafičih, kjer zbirajo fičnike za čaj in kavo, tarnajo nad kruto usodo in skopuškimi starši ter revolucionarno vzklikajo, da kamel že ne bodo molzli, medtem ko njihovi sosedje menjujejo nafto za kaviar in zlate rolexe. Ko pa pride noč, se bes in obup združita in mladi Savdijci, v nasprotju s tistimi bedniki drugod po svetu, ki se učijo za prekvalifikacijo ali v pristaniščih raztovarjajo ladje za mali denar, tvegajo svoja dragocena življenja. Že nekaj let vsako noč dirkajo z avtomobili po opustelih ulicah prestolnice. Ker so bedni in revni in nimajo ne perspektive ne svojih rolsrojsev, avtomobile najprej ukradejo, potem pa s hitrostjo 250 kilometrov na uro tekmujejo, kdo je hitrejši, pogumnejši, drznejši, vse dokler ne treščijo v konec avenije ali jih vrže iz ovinka, ki si ga je tam povsem brez potrebe omislil neki dobro plačan evropski arhitekt. Mrtvih in ranjenih in aretiranih v Savdski Arabiji niti ne štejejo več. Ministri, policija, starši in eminentni svetovni psihologi so že obupali v iskanju odgovora na vprašanje, kaj je to v mladih Savdijcih, kar jih žene v smrt z ukradenimi avtomobili. Ne moreta biti samo kriza in majhna žepnina. Je to morda preveč peska v državi ali nafte, je to naveličanost nad kameljim mlekom in najvišjimi stavbami na svetu, boji v Iraku ali kazen kanibalu Suarezu? Odgovora še ni, je pa to vsekakor ena najbolj žalostnih zgodb svetovne krize.
