Samozadana naloga torej ni najenostavnejša (vključno z nevarnim robom zdrsa v pretirano razčustvovanost), toda kot se izkaže, je izpeljana premišljeno. O transplantaciji Bulc spregovori skozi združevanje različnih prijemov, tematiki navkljub – ali prav zato – pa se tudi ne odpove vnosu humorja. Osnovo sicer predstavlja avtorsko sodelovanje z Drago Potočnjak, tudi igralko v projektu, ki je na temelju idejnega zastavka pripravila besedilo o dveh družinah, darovalčevi na eni in prejemnikovi na drugi strani; a čeprav ima besedilna predloga osrednje mesto, so za celoto izredno pomembni segmenti, ki se vanjo vklapljajo. Tako tok družinskih zgodb prekinjajo izstopi iz njih, ki jih igralci izmenično oblikujejo s podajanjem lastnih stališč o darovanju organov; ob tovrstnih prekinitvah pa je prisoten še vzporedni tok, ki ga tkejo fragmenti različnih zgodovinskih pogledov na srce. A medtem ko že postopek prekinitev razbija fabulativno osnovo, ki je v postopnem približevanju usod dveh družin preprosta, če ne kar predvidljiva, tudi znotraj samega podajanja zgodbe dogajanje ne ubira le ene linije. Konkretneje: prikaz zdravnikovega seznanjenja staršev s sinovo smrtjo, denimo, se nepričakovano prelevi v prikaz delavnice za čim primernejši zdravniški pristop v takšni situaciji.
Plastenje osnove zna presenetiti in poleg vključitve gledališke dimenzije predvsem večstransko razpreti področje – recimo z etičnega vidika darovanja, ki prav lahko predstavlja tudi pritisk. Stališča igralcev tako nikakor niso enoznačna; so enako odločno za in proti, odločno je tudi zadržanje mnenja zase. Če je gradnja na čustveni ravni opazna – k izrazitosti te nedvomno prispeva živa izvedba avtoric glasbe Polone Janežič in Irene Preda –, pa se z vrsto mnenj razvija tudi refleksivna raven. Različni osebni pogledi na transplantacijo, a tudi (kulturne) razlike v pojmovanju srca ob osnovni, spet z različnimi vidiki (sprejemanja bolezni, pokojnikove volje) posejani pripovedi gledalca povabijo k razmisleku o obravnavanem področju, brez enostavnega podpiranja ene same rešitve, pa vendarle s poudarkom na pozitivnem izteku, novem življenju, ki ga do vrhunca prižene zaključna osebnoizpovedna izkušnja prejemnice, igralke Alide Bevk.
Srce na dlani momente resničnega tako vnaša s skrbjo za notranjo dinamiko znotraj fiktivnega besedilnega materiala, ta pa spet izide iz resničnih zgodb, ki jih dramsko obdela v osredotočanju na srž v življenjskih prelomnicah dveh družin. Njune prikaze bi uprizoritev mestoma lahko še zgostila – ne da bi pri tem zabrisala odnose ali reducirala usodnost trenutka nesreče – tako bi se tudi v nekaterih členih drugih uprizoritvenih komponent morda lahko omejila na bistveno, denimo v meri ilustrativnosti pri scenografski (Damir Leventić) upodobitvi notranjih organov človeškega telesa, ki se v svoji oblikovni osnovi (deljivega fotelja) nemara najmočneje izrazi v prizorih svojevrstnega poetičnega pridiha, kot jih v vlogi »arheologa srca« izvede Ivan Peternelj, tudi koreograf uprizoritve. Slednja tako nagovarja na različne načine in v tem ne ostaja brez odziva.
