Tožnica je bila leta 1971 rojena L.M., ki živi v Ljubljani. Več let je trpela za psihotičnimi motnjami in se je zaradi tega zdravila. Njena tožba v Strasbourgu se je nanašala na obdobje od julija 2005 do januarja 2006, ko je bila proti svoji volji zaprta v psihiatričnih bolnišnicah v Idriji in Ljubljani.
Kot je trdila, več tednov trajajoče bivanje na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic, do katerega je prišlo proti njeni volji, ni bilo potrebno. Tudi bivanje na odprtih oddelkih bolnišnic ni bilo prostovoljno, z razlogi za hospitalizacijo pa ni bila ustrezno seznanjena.
Poleg tega ni mogla doseči, da bi sodišče odločilo o zakonitosti odvzema prostosti, in posledično ni mogla iztožiti odškodnine, ki bi ji pripadala kot žrtvi nezakonitega odvzema prostosti.
Pritožila se je tudi zato, ker je morala prisilno jemati zdravila in ker je bil v zdravljenje brez njenega pristanka vključen njen oče.
Z vsem tem so ji bile kršene pravice po petem členu evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki govori o pravici do svobode in varnosti, se je danes s tožnico strinjalo sodišče. Kršena ji je bila tudi pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, o kateri govori osmi člen konvencije.
Sodišče ji je obenem prisodilo odškodnino v višini 10.000 evrov ter 2500 evrov za kritje stroškov.
