Minister se je v svoj brlog skobacal novembra tik pred sprejemanjem državnega proračuna za leto 2014, njegov strankarski šef Gregor Virant pa ga je začel prebujati na dan volilnega kongresa Pozitivne Slovenije, ko je postalo jasno, da bo treba na dvojne volitve. Ko si je prejšnji teden pomel oči, se je prvič zavedel, da se je med njegovim zimskim snom skorajda porušilo nekaj mostov na državnih cestah, da je žledolom uničil že tako zastarelo železniško infrastrukturo in da študentje in dijaki ne bodo mogli več v šole, ker pač ni denarja za subvencionirane vozovnice. Dobro jutro, gospod minister!
Da državne ceste razpadajo in da bodo šle z mostovi vred rakom žvižgat, če se ne bo začelo sistematično vlagati vanje, je odstopljeni direktor direkcije za ceste Gregor Ficko opozarjal že leta. A ker je le nemočno tulil v luno, je pač odstopil, na njegovo mesto pa se je usedel spečemu ministru kompatibilnejši direktor Sergij Grmek, ki ga od nastopa funkcije še nismo ne videli ne slišali. Pravzaprav ne vemo, kako je videti.
Zdaj so glas povzdignili še združeni izvajalci javnega potniškega prometa, ki grozijo, da subvencioniranih vozovnic za dijake in študente ne bodo dali v prodajo, dokler vlada z njimi ne podpiše finančnih pogodb za opravljanje javne službe do konca leta. Jasno, le kdo se bo avgusta ob verjetnemu sestavljanju nove vlade z njimi sploh pogovarjal.
V naglici je vlada v torek iz žaklja za naložbe v železniško infrastrukturo vzela denar za subvencioniranje vozovnic za maj in junij, dan zatem pa postrgala še za pest penezov iz drugih proračunskih postavk, s čimer je zagotovila sredstva za izvajanje javnih avtobusnih prevozov – a spet samo za maj in junij. Glede na to, da so še pred hibernacijo ministra Omerzela (beri: ob sprejemanju proračuna) vsi akterji dobro vedeli, koliko denarja bo treba v letošnjem letu zagotoviti za javni prevoz in subvencije – skupno okrog 114 milijonov evrov –, je jasno, da se celotna vlada spreneveda in da brez koncepta funkcionira z danes na jutri.
Otroški vrtec, ki ga z javnim prerekanjem uprizarjata Bratuškova in Omerzel, pa neodgovorno načenja tisto, kar je bilo v zadnjem času pozitivnega narejeno za javni potniški promet. Ko so se pred dvema letoma ukinili določeni socialni transferji za študente in dijake ter se je njihove vozovnice začelo dodatno subvencionirati, si je namreč potniški promet, ki je bil pred kolapsom, bistveno opomogel. Zdaj mu spet grozi postopna smrt, saj brez subvencioniranja države sploh ne more obstati.
In vse to zaradi ministra, ki je namesto kričanja in udarjanja po mizi – kot so to počeli nekateri njegovi kolegi ob sprejemanju proračuna – raje »frajersko« molčal in se zatekel v brlog na zimsko spanje.
