Pobočje Dingač na jugu polotoka Pelješac, ki se strmo spušča proti morju, je najbolj odgovorno za sloves te južnodalmatinske vinorodne regije. Tukaj so avtohtoni mali plavac sadili že pred stoletji, Jugoslavija pa je dingač leta 1961 zaščitila z ženevsko konvencijo, s čimer je postalo prvo zakonsko zaščiteno hrvaško vino. Šest let zatem je takšno zaščito doživela še sosednja lega Postup.
Ponosni, kot Hrvati so, so svoje najbolj slovito vino temu primerno cenili, še posebej zatem, ko so zajadrali v samostojnost. Cene so se zavihtele v zavidljive višine, pridelovalci so za kilogram grozdja z eminentne lege, do katere vodi temačni tunel skozi hrib, zahtevali tudi do pet evrov. Takšen razplet je postal usoden za tamkajšnjo vinogradniško zadrugo Dingač. Pridelovalci so tako rekoč samemu sebi prodajali grozdje po luksuznih cenah, (pre)drago vino pa je obstalo na policah. Blagajna zadružne kleti se je izpraznila in ko je kmetom dolgovala plačilo že za štiri letnike, so se številni zadružniki leta 2012 uprli.
Podjetnikovi sveti griči
Nekateri so začeli grozdje prodajati v večjih količinah zasebnikom po bistveno nižjih cenah kot zadrugi, več deset se jih je odločilo za samostojno pot. Najnovejši vodnik po kleteh Pelješca šteje že več kot 30 imen. Uveljavljenim »igralcem«, kot sta Skaramuča in Matuško, zdaj delajo konkurenco odlični novinci, kot so na primer Poljanić, Vicelić, Antičević, Violić Indijan in Bura.
Čeprav je grozdje z Dingača na trgu doživljalo rekordne cene, so pridelovalne površine ostale dokaj majhne, skupaj ne obsegajo niti kaj več kot 70 hektarjev. Pred približno petimi leti je iz zaraščenega dalmatinskega krasa nastal imenitno urejen deset hektarjev velik vinograd malega plavca. To drago naložbo je tvegal v Nemčiji rojeni hrvaški poslovnež Ernest Tolj. Tolju to ni bilo dovolj. Na Komarni ob vznožju Pelješca, kjer je svojo ambiciozno vinsko zgodbo (klet Rizman) uredil tudi nekdanji hrvaški nogometni selektor Igor Štimac, je dal zasaditi še 14 hektarjev plavca. Ponudbo vinske hiše Saint Hills je Tolj zaokrožil še z vinogradom malvazije v istrskih Radovanih.
Vinarstvo Saint Hills je to pomlad odprlo svojo novo sodobno vinsko klet s prenočišči in restavracijo, v kateri je šef eden izmed najbolj znanih dalmatinskih kuharjev Špiro Pavlić. Vinarsko-turistični kompleks so Tolji umestili na zgledno prenovljeno dalmatinsko posest nedaleč od Dingača.
Ko Ernest in njegova soproga Ivana gostu razlagata, kako in zakaj sta opremila klet, vseskozi omenjata »prijatelja Mišela«. V mislih imata kontroverznega francoskega enologa Michela Rollanda, ki ga imajo nekateri za vinskega genija, saj vina iz tistih kleti, ki jim svetuje ali v njih kletari, praviloma kmalu dočakajo najvišje ocene pri vplivnih ameriških ocenjevalcih, kakršna sta Robert Parker ali James Suckling. Tradicionalisti pa Rollandu očitajo, da je odgovoren za vse večje poenotenje svetovnih vin. Da jih tako rekoč »kokakolizira« (kdor hoče o tem izvedeti več, naj si ogleda dokumentarni film Mondovino).
Tolj je kakopak privrženec prve skupine. Zato je Michelu pred leti poslal pismo. Rolland je prišel na Dingač in posel je bil sklenjen. »Petdeset let smo bili zunaj svetovnega trga,« Ernest utemeljuje svoj izbor svetovalca. »Michel nam je dal znanje in tehnologijo, z njegovo pomočjo se učimo na novo in dohitevamo.« Francozov rokopis v vinih Saint Hills je nezgrešljiv. Plavci so svetovnega formata, sadni so in bogati, kljub mladosti so že zreli za pitje. Hkrati so zelo »internacionalni« in jim manjka globine. Slednje bržkone ni Rollandova zasluga, temveč je posledica dejstva, da so vinogradi še zelo mladi.
Legendarni povratnik iz Kalifornije
Ameriškemu trgu se je Pelješac odprl po zaslugi Miljenka Grgića. Hrvat se je, potem ko se je v 50. letih s trebuhom za kruhom odpravil čez veliko lužo, postal eno izmed vodilnih imen vinogradništva v dolini Napa v Kaliforniji, vrhunec slovesa pa je doživel v 70., ko je chardonnay letnik 1973 na degustacij premagal celotno francosko konkurenco. Sredi 90. let se je Grgić vrnil domov in v Trsteniku zagnal še svojo hrvaško posest, ki odsihmal kroji sam vrh dalmatinske vinske ponudbe.
Ameriško-hrvaške vezi sta dodatno utrdila Lee in Penny Anderson, ki ju revija Forbes uvršča med 500 najpremožnejših Američanov. Leta 2005 sta kupila stari hotel Riviera pri Orebiću, ga začela luksuzno prenavljati, poleg njega pa sta dala sezidati ultramoderno vinsko klet Korta Katarina. Varčevala nista pri ničemer, vinograde so celo opremili z namakalnim sistemom, celotna naložba naj bi odtehtala več kot 20 milijonov evrov.
Ker se bo ta denar enkrat moral poplačati, so cene še nekoliko bolj ambiciozno zastavljene kot pri konkurenci in znašajo od 16 evrov za rose 2013 do kar 46 evrov za plavac Reuben 2008. Vtis po pokušini ponudbe iz kleti Korta Katarine je bil še bolj mednaroden kot v Saint Hillsu, kot da bi enologinja Nika Silić Maroević skušala ugajati predvsem ameriškemu okusu.
V primerjavi z zgodbami iz rubrike Bogati & slavni je Frano Miloš iz Ponikev mala riba. V njegovi »garažni« vinski kleti, kjer namesto v francoskih barikih vina zorijo v tradicionalnih velikih lesenih sodih iz slavonskega hrasta, kronično primanjkuje prostora. Ampak pravo doživetje pri Milošu ni ogled kleti, temveč vinograda.
Med trtami zdravilne rastline
»Pelješac je vinogradniško čudo,« se med sprehodom po svoji posesti navdušuje Miloš, ki ga spremlja njegov karizmatični sin Ivan. »Zemlja je globoko profilirana, sosednji hrib svetega Jureta pa nam omogoča, da tukaj zmeraj pihlja veter in ni nikoli rose.« Posamezne parcele so ograjene s kilometri kamnitih zidov, ki preprečujejo erozijo. Trtam v njih vsekakor ni dolgčas zaradi enolične družbe, Miloš namreč verjame v nujnost po ravnovesju v naravi, ki je spomladi v Dalmaciji še posebej barvito raznovrstna. Zato je najbrž edini vinar, ki si je v vinogradu uredil še hektar velik nasad zdravilnih rastlin (žajbelj, vresa, trava iva...)
Ogled že porumenelih časopisnih člankov, ki si jih je izobesil na stenah kleti, ustvarja vtis, kakor da se kodrolasi Frano ne stara, saj v živo deluje enako mladosten kot na fotografijah. In prav dolgoživost je tisto, kar dela njegove plavce tako izjemne. Če večina kleti prodaja vina letnika 2011 in 2010, ima Miloš ta čas v ponudbi plavce iz let 2009, 2007, 2006 in 2003. So edina prava »filozofska« vina s Pelješca, z veliko svežine, globine in mineraličnosti. Zato niso za vsak okus, večini bo bržkone bolj všeč Saint Hills Dingač. So pa vsa Miloševa vina zelo pitna. Tudi kozarec sladkega stagnuma iz sušenega grozdja zlahka zdrkne čez jezik.
Kleti Miloš se v prihodnosti obetajo novosti. Prvič bodo namreč pridelovali tudi belo vino, saj so zasadili vinograd avtohtone sorte rukatac. Ali je bila zamisel Franova ali 25-letnega Ivana, nismo izvedeli. »To smo naredili zanalašč,« se nasmehne mlajši.
