Strankam bo zmanjkovalo denarja za golaž

Konec finančnega modela daj-dam

Poleg vsesplošne krize, ki organizatorje volilnih kampanj sili v varčevanje, so svoje naredile tudi spremembe dveh zakonov – o političnih strankah ter o volilni in referendumski kampanji, ki se jim je že morala prilagoditi aktualna kampanja za volitve v evropski parlament 25. maja. Pravne osebe namreč ne smejo več financirati političnih strank in volilnih kampanj, zaradi česar je zunajparlamentarna stranka Zares sredi aprila vložila pobudo za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve. Ocenjuje, da je to poseg v pasivno volilno pravico.

Po besedah predsednika Zaresa Pavla Gantarja prepoved, da bi pravne osebe še naprej financirale politične stranke, sicer zagovarjajo, saj menijo, da lahko takšno financiranje vodi v korupcijo po sistemu daj-dam, ne strinjajo pa se z načinom, kako sta vlada in državni zbor to izpeljala. Prepričani so, da sta s tem, ko nista zagotovila nadomestnega finančnega vira za izpad teh prihodkov, zunajparlamentarnim strankam, ki ne prejemajo denarja iz državnega proračuna, močno otežila izvedbo volilnih kampanj in s tem zaprla politični prostor.

Stranka Zares je zaradi bližnjih evropskih volitev, katerih kampanja že poteka po novih pravilih, ustavnemu sodišču predlagala, naj do odločitve začasno zadrži izvajanje posameznih določil po njenem spornih zakonov o političnih strankah ter o volilni in referendumski kampanji, vendar Gantar pravi: »Nobenih znakov ni, ali in kdaj bodo obravnavali našo pobudo. Denar lahko zbiramo le od fizičnih oseb, pri čemer smo precej neuspešni. Tudi zato si bodo na bližnjih predčasnih državnozborskih volitvah prizadevali za skupen nastop nekaterih strank na levici, kajti preveč smo razdrobljene, zato bo prej ali slej treba nekatere vrvice potegniti skupaj. Če bi šel Zares na te volitve samostojno, bi bil denar za nas resna ovira.«

Strankarski izgubarji

Zares sodi med trojico strank (poleg vladne SD in zunajparlamentarne LDS), ki imajo izgubo, in med četverico sedanjih ali nekdanjih parlamentarnih strank (poleg DL, LDS in SNS), ki s članarinami na leto zberejo manj kot 6000 evrov. Gantar napoveduje, da bodo do konca letošnjega oktobra dolgove pokrili. Socialni demokrati pa so trenutno dolžni še dobrih 400.000 evrov, od tega je okoli 150.000 evrov kredita, imajo tudi za približno 200.000 evrov neplačanih računov. »Še 31. decembra 2010 smo imeli kar 1,2 milijona evrov minusa. Znižujemo ga z dinamiko za okoli 170.000 evrov na leto. Večina stroškov je nastala z volitvami leta 2008. Računali smo, da bo mandat trajal štiri leta, a je bil devet mesecev krajši. To je pomenilo devet mesecev razlike med tem, kar smo dobivali v prejšnjem mandatu, in tem, kar dobivamo zdaj. V denarju je to 50.000 evrov manj na mesec in 450.000 evrov manj v devetih mesecih,« je izračunal glavni tajnik SD Jauševec.

V preteklosti je bila močno zadolžena tudi Slovenska ljudska stranka (SLS). Njen predsednik Franc Bogovič pravi, da so finančno stanje uspešno uredili že v času predsednikovanja Radovana Žerjava in da so lani odplačali vse kredite, za prihodnje volitve jih pa ne nameravajo najemati. Trenutno imajo na računu okoli 400.000 evrov. »To je neka osnova, da se lahko gremo volitve,« meni Bogovič in poudarja, da bodo morale biti vse prihodnje volilne kampanje »nizkocenovne«. »Glasov se ne bo več dobivalo z dragimi kampanjami. Nastope znanih glasbenikov, kuhanje golažev in peko volov bo na predvolilnih shodih težko še organizirati. SLS tudi ne bo najemala oglasnih prostorov za veleplakate,« napoveduje Bogovič.

Uspeh na volitvah ni vselej sorazmeren z vloženim denarjem

Ljudska stranka bo tudi zaradi varčevanja na evropskih volitvah 25. maja nastopila s skupno kandidatno listo z Novo Slovenijo (NSi). Robert Ilc, glavni tajnik NSi, nam je pojasnil, da nameravajo v volilni kampanji porabiti okoli 60.000 evrov; dve tretjini bo prispevala NSi in tretjino SLS. To, da pravne osebe ne smejo več financirati kampanj, pa NSi po Ilčevih zagotovilih ne prizadene. »V preteklosti smo od njih dobivali minorno malo denarja.« Krščanski demokrati trenutno razpolagajo z okoli 250.000 evri denarja, vendar ni nujno, da bodo za volitve vsega postrgali. »Zadnja leta volilne kampanje dokazujejo, da uspeh na volitvah ni vselej sorazmeren z vloženim denarjem. Bistvena je vsebina. Lahko imaš zlat plakat, a če nimaš na njem kaj pametnega povedati, nič ne koristi,« je prepričan Ilc.

Uroš Jauševec pa ugotavlja, da so stroški volilnih kampanj že bistveno manjši, kot so bili včasih. Kampanja za Danila Türka za predsednika republike, denimo, je SD leta 2007 stala 670.000 evrov, kampanja za sedanjega predsednika Boruta Pahorja 50.000 evrov; državnozborske volitve pred šestimi leti 750.000 evrov, leta 2011 pa 265.000 evrov; lokalne volitve leta 2010 okoli 700.000... Za letošnje evropske volitve v SD predvidevajo, da strošek volilne kampanje ne bo višji od 50.000 evrov. »Če bodo lokalne in državnozborske volitve skupaj, težko, da bi nas kampanja stala več kot 300.000 evrov, če bodo ločene, morda kakšnih 50.000 evrov več,« preračunava Jauševec.

Veleplakati so vse redkejši

Jauševčevim navedbam pritrjuje tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Organizatorji volilnih kampanj morajo računskemu sodišču poročati o poteku kampanj, iz dosedanjih poročil pa je Vesel razbral, da se izdatki zanje že znižujejo, in napoveduje, da bodo kampanje v prihodnje finančno še manj obsežne. Za letošnje evropske volitve, na primer, do nekaj deset tisoč evrov manj na stranko kot pred petimi leti. Včasih so se kandidati za evropske poslance po Sloveniji prevažali z avtobusi, tega letos ni. Tudi veleplakati so redki, zaznava Tomaž Vesel in ocenjuje, da je to tudi posledica selitve volilnih kampanj na družabna omrežja in zakonskih omejitev pri njihovem financiranju. So pa bile volilne kampanje za državnozborske volitve vselej za osem- do desetkrat dražje za posamezno stranko kot evropske.

Nove stranke delijo usodo smučarjev

Po zagotovilih Uroša Jauševca to, da pravne osebe političnih strank ne smejo več financirati, tudi SD ne prizadene pretirano. »Še vedno je dovoljeno financiranje fizičnih oseb. Članstvu smo v začetku leta poslali prošnjo za denarno pomoč in ob članarini že zbrali pomemben delež. Ko sem nazadnje preverjal, je bilo teh prispevkov za okoli 40.000 evrov.« Po Jauševčevi oceni bo prepoved, da bi pravne osebe še naprej financirale politične stranke (cilj je preprečiti, da bi si kapital kupil stranko), prizadela predvsem »kapitalske« stranke. Prav tako bodo prikrajšane zunajparlamentarne in nastajajoče stranke. Med njimi bo tudi stranka odstopljene predsednice vlade Alenke Bratušek. V krogih blizu nje so nam povedali, da bodo za denarno pomoč za volilne kampanje zaprosili fizične osebe in da bodo najeli tudi kredit.

V društvu Verjamem Igorja Šoltesa, ki prerašča v stranko, pa zagotavljajo, da s financiranjem evropskih volitev ne bodo imeli težav. Predvidevajo, da bodo zanje porabili od 20.000 do 30.000 evrov. Tisti, ki ustanavljajo to stranko, tudi Šoltes sam, in simpatizerji so že prispevali nekaj denarja (Milana Kučana, ki naj bi po namigih nekaterih sodeloval pri »projektu Verjamem«, menda ni med plačniki). Večji in težji finančni zalogaj pa bodo tudi za Verjamem državnozborske volitve. Na vprašanje, ali imajo novonastajajoče stranke zaradi prepovedi pravnim osebam, da bi jih še naprej financirale, neenako izhodišče v primerjavi s parlamentarnimi, pa je Šoltes odvrnil: »Saj tudi smučarji, ko začenjajo kariero, nimajo vsi enakih startnih številk in si morajo boljši startni položaj priboriti.«

Pravila o državnih dotacijah določajo tisti, ki so na oblasti

Tomaž Vesel ugotavlja, da je bil finančni delež pravnih oseb v poslovanju političnih strank že zdaj razmeroma majhen v primerjavi z viri iz javnih sredstev, iz državnega in občinskih proračunov. Slednji so pri nekaterih strankah, denimo pri SLS, LDS in DeSUS, celo ključni pri njihovem poslovanju. Članarine pri nekaterih strankah (SDS, SD, NSi) pomenijo veliko, pri drugih komaj kaj (LDS, DL, Zares) ali celo nič (SNS). Predsednik računskega sodišča poudarja, da tudi donacije podjetij in posameznikov za proračune strank v preteklosti niso pomenile veliko.

»Če bi sešteli vse te donacije v letu 2013, bi ugotovili, da niti približno ne dosegajo deleža, ki ga nekatere stranke dobijo iz državnega proračuna. Pravila, kdo je upravičen do državne dotacije, pa so si določile politične stranke, ki so na oblasti. To je pač dobrobit oblasti. S tem posredno otežijo nastajanje novih političnih strank, poslovanje nosilcev oblasti pa je olajšano,« potrjuje Vesel in v prihodnje ne izključuje možnosti oblikovanja nekakšne politične fundacije, ki bi se napajala iz javnih sredstev in bi posredno financirala politične stranke. Ugotavlja namreč, da se že zdaj to financiranje počasi seli v javna sredstva.