Na avtocesti se zgodi nesreča. Ponesrečenec obleži s hudo poškodbo glave in ne diha. Po prvi pomoči, ki je je deležen na kraju nesreče in na poti v bolnišnico, ga namestijo na intenzivni oddelek. A poškodbe možganov so prehude, telo se ne odziva več. Komisija, ki jo sestavljajo trije zdravniki, ugotovi in potrdi možgansko smrt. Od tu naprej sta možnosti dve: preminulega odklopijo z aparatur in njegovi organi začnejo počasi propadati ali pa se sproži proces, na koncu katerega bo njegovo zdravo srce dobil nekdo drug.

Transplantacijska medicina je izjemno občutljivo področje, ki ga kljub relativno dolgi zgodovini še vedno spremljajo številni predsodki. Je stična točka življenja in smrti, racionalnih spoznanj medicinske stroke in najintimnejših čustvenih pretresov žalujočih. In je področje, ki ga zaznamujejo številne etične dileme.

Prva se dotika same definicije smrti. Prim. Danica Avsec iz zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija Transplant pojasnjuje, da obstajata dve definiciji smrti – možganska in srčna smrt. Medtem ko za ugotavljanje slednje v Sloveniji še nimamo pravilnika in »se ravnamo na podlagi uveljavljene prakse in znanja«, je prva zelo jasno definirana. »Pravzaprav ne gre za nikakršno spolzko področje. Postopek ugotavljanja možganske smrti je od države do države lahko nekoliko drugačen, a osnovni cilj je enak: komisija mora ugotoviti, ali gre za popolno in nepovratno prenehanje delovanja možganov. Ključen znak je razpadanje celic, to se začne takoj po smrti.« Čeprav težko sprejmemo, da je nekdo mrtev, dokler aparature njegovo telo ohranjajo na meji med življenjem in smrtjo, se je hkrati treba zavedati, da brez aparatov te dileme sploh ne bi bilo.

Bojazni, da bi bili darovalci lahko deležni slabše zdravstvene oskrbe, ni. Tudi ne zato, ker zapis na kartici zdravstvenega zavarovanja o tem, da je nekdo darovalec, postane viden šele po njegovi smrti. Pravzaprav je v Sloveniji tako, da velika večina ljudi sploh ni opredeljena in o darovanju njihovih organov odločajo svojci. »Opredeljenih darovalcev je pri nas malo, sploh glede na to, da je večina ljudi v anketah temu naklonjena, samo dva odstotka sta proti,« poudarja Avščeva. Za zdaj sicer obstaja samo register tistih, ki se opredelijo za, a bo nova zakonodaja prinesla tudi bazo tistih, ki so proti. »Nekatere države imajo sistem tako imenovanega domnevnega soglasja, kar pomeni, da je darovalec vsak, ki se ne opredeli drugače.« Za te države je značilen tudi višji delež darovalcev, prav zato so na Hrvaškem denimo uspeli preseči magično mejo 30 darovalcev na milijon ljudi.

Ne glede na registre in oblike soglasja v končni fazi vedno odloči družina. »Včasih se zgodi, da eksplicitni želji umrlega, da daruje organe, svojci nasprotujejo. V takšnih primerih upoštevamo njihovo željo. Odločili smo se, da želimo slediti življenju in se izogibati nepotrebnim konfliktom.« Na bližnje nikoli ne pritiskajo, v primerih izjemne pretresenosti vprašanja niti postavijo ne, čeprav se je težko izogniti misli, da je želja po ohranjanju trupla nedotaknjenega povsem nerazumna. »Po odvzemu organov smo truplo dolžni oskrbeti tako, da razen reza ostane nespremenjeno,« zagotavlja zdravnica. Zakaj bi torej moralo vsebovati tudi zdravo ledvico, jetra, pljuča in srce, ki bodo zgorela v krematoriju ali neizogibno zgnila, medtem ko bi lahko rešila šest drugih življenj?

Kljub nekoliko višjemu odstotku nasprotovanja v zadnjih letih je Slovenija na področju donorskih programov še vedno precej uspešna. V zavodu so najbolj ponosni na program presaditev srca, s katerim se predvsem po zaslugi vrhunskih strokovnjakov uvrščamo v sam svetovni vrh. Ostali programi po besedah prim. Avščeve ne funkcionirajo enako optimalno, predvsem zato, ker zdravniki drugje po državi ne prijavljajo bolnikov v programe zdravljenja s presaditvijo. To je tudi razlog, da je določenih organov, kot so denimo jetra in ledvice, v Sloveniji trenutno celo nekoliko preveč – prejemnike zato iščejo znotraj evropske organizacije Eurotransplant, ki povezuje osem držav.

A tudi pri iskanju prejemnika ne gre brez dilem. Je dolgoletni alkoholik, ki si je zavestno uničeval organizem, upravičen do presaditve jeter – ali bi jih morala namesto njega dobiti mati majhnih otrok? Kaj pa morilec? To je eden od sodobnih etičnih izzivov, priznava Avščeva. Vsega sicer ni mogoče zapisati v kriterije – in tudi ne bi bilo smiselno. Medicina je tu, da pomaga, ne da razsoja o etični drži bolnika. To nalogo imajo drugi strokovnjaki in morali bi jo opravljati tako zavzeto, kot mi opravljamo svojo, je odločna sogovornica. bs