Diskriminacija med menedžerji, uravnilovka, po kateri večji del plačila vodilnih sploh ni odvisen od uspešnosti, in zmanjšana vloga nadzornikov, ki se kaže tako v omejevanju nabora kakovostnih in samostojnih nadzornikov kot tudi v oženju manevrskega prostora nadzornih svetov pri iskanju uspešnih menedžerjev.
To so po mnenju izvršne direktorice Združenja Manager Sonje Šmuc posledice tako imenovanega Lahovnikovega zakona, ki so mu počasi očitno šteti dnevi.
Menedžerji državnih podjetij izginili z vrha lestvice najbolje plačanih
Na lestvici najbolje plačanih menedžerjev leta 2009, ko omejitve plač vodilnih v državnih podjetjih še niso veljale, je bilo med prvimi tridesetimi menedžerji z najvišjimi izplačili najti skoraj vse člane uprav Zavarovalnice Triglav, Telekoma Slovenije in NLB. Zgolj člani uprav omenjenih treh družb v državni lasti so se uvrstili tako visoko na lestvico, na vrhu katere so tradicionalno člani uprave novomeške Krke. Tri leta kasneje se ni nobeden od članov uprav družb v državni lasti (brez upoštevanja izplačil nagrad minulih let), razen predsednika uprave zavarovalnice Matjaža Rakovca, uvrstil med prvih petdeset.
Če je bil cilj zakona znižati plače menedžerjem v družbah z državnim lastništvom, je bil ta torej dosežen. Težko pa je reči, da je bila uresničena tudi ideja, da bi breme krize poleg delavcev nosili tudi vodilni. Število brezposelnih se je od septembra 2009 do septembra letos povzpelo z 88.000 na 116.000, medtem ko se uprave državnih podjetij praviloma niso bistveno skrčile. Če bi bil večji poudarek namenjen kakovosti članom uprav in ne toliko njihovi politični barvi in višini plačil, bi bil rezultat morda nekoliko boljši tudi pri izgubljenih delovnih mestih.
Medtem ko se je »ekscese« vedno iskalo na lestvici najbolje plačanih, pa velja izpostaviti, da vodilnih v državnih podjetjih, kot so HSE, Dars, Geoplin, Pošta Slovenije, na lestvicah ni bilo. Ker niso javne delniške družbe, plače njihovih vodilnih vsaj pred sprejemom Lahovnikovega zakona praviloma namreč niso bile razkrite. Če so višino prejemkov že objavile, so jih načeloma objavile za vse člane poslovodstva skupaj in ne poimensko. Tako je tudi primerjava višin njihovih plač pred in po uveljavitvi Lahovnikovega zakona nemogoča. Prav plače nekdanjega direktorja Pošte Slovenije Aleša Hauca in šefa Geoplina Alojza Stane pa so na primer ob uveljavitvi omejitve plač dvigale največ prahu. Ne samo da ni bilo jasno niti, koliko te znašajo, ugibalo se je celo, ali sta si jih v skladu z Lahovnikovim zakonom znižala ali ne.
Se Lahovnikovemu zakonu obeta ukinitev?
Posamezne plače vodilnih v državnih podjetjih, tudi tistih z monopolnimi položaji, so pred uveljavitvijo dejansko odstopale tako od povprečja plač v omenjenih družbah kot od uspešnosti podjetja. Toda državni lastniki nadzornih svetov, ki so takšne pogodbe podpisovali, praviloma nikoli niso sankcionirali.
Politika se je raje odločila za zakonsko omejitev, ki pa jo zdaj postopoma odpravlja. Tako je že vlada Janeza Janše iz omejitve plač izvzela člane upravnega odbora Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) ali tako imenovane slabe banke. Ideja o ukinitvi omejitev pa se očitno širi. Pisci novega zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH) pod vodstvom ministra za finance Uroša Čuferja so v predlog namreč med drugim zapisali, da mora biti fiksno plačilo vodilnih v državnih podjetjih dovolj visoko, da lahko nadzorniki privabijo vrhunske strokovnjake, motivirane za delo, hkrati pa naj preprečuje »neutemeljeno visoka plačila glede na potrebe, uspešnost in finančno stanje družbe«. Pisci zakona o SDH so vodstvu holdinga naložili, da sprejme politiko prejemkov v družbah z državnim lastništvom, ki bi povozila Lahovnikov zakon. »Kakšen je smisel zakona, za katerega že najvišja instanca vzpostavlja izjeme? Prav ta primer (DUTB, op. p.) kaže na neživljenjskost zakona in njegovo sprtost z naravnimi načeli motivacije na eni strani in odgovornosti na drugi,« pravi Šmučeva.
Privabljanje tistih brez boljših priložnosti ali z drugimi interesi
Irena Prijović, generalna sekretarka pri Združenju nadzornikov Slovenije, ocenjuje, da je Lahovnikov zakon, ki je v celoti uveljavil administrativno urejanje plač vodilnih v državnih družbah in s tem vplival tudi na prakso nagrajevanja drugod, pomembno zaznamoval trg menedžerjev. Nadzorniki imajo težave pri motiviranju zaželenih kandidatov iz tujine ali zasebnega sektorja, poleg tega je biti v upravi državnega podjetja tvegana odločitev. »Ob pogostih menjavah članov uprav ni zagotovljeno niti dokončanje mandata, kaj šele stabilna graditev kariere,« pravi Prijovićeva.
»Nekonkurenčni plačni sistemi, ki jih je uvedel Lahovnikov zakon, postavljajo državna podjetja v slabši položaj na menedžerskem kadrovskem trgu, saj – ob nekaj izjemah – zaradi slabšega plačila privabljajo na vodilne položaje ljudi, ki temu izzivu strokovno niso kos, nimajo boljših priložnosti ali pa imajo še kakšne druge interese,« dodaja Šmučeva.
