Donedavni gospodar še zakuri v peči
Donedavni gospodar Julij Petrič, ki se je na domačiji rodil in še zdaj hrani svojo zibelko, pravi, da moraš imeti ljubezen do ohranjanja dediščine v sebi. Vesel je, da se počasi a vendarle premika tudi z obnovo. »Hiša nikoli ni bila zares prazna, še vedno kurim v peči, da je ne načne vlaga, na štedilniku še vedno lahko kaj skuhate,« pove in s pripovedjo seže v leta pred prvo svetovno vojno, ko je na domačiji živelo več kot 70 ljudi – osem družin, družbo pa so jim delali še hlapci in dekle.
Občina namerava hišo obnoviti, prvo priložnost za obnovo je že dobila v skupno okoli 0,6 milijona evrov vrednem čezmejnem projektu Praticons. Ta je povezal slovenske in italijanske partnerje, ki bodo prav na pilotnem primeru Šturmajc poskušali izdelati strokovne priročnike tehnik in dovoljenih materialov za izvajalce obnovitvenih del na takšnih izjemnih objektih stavbne dediščine. Za predvideno obnovo fasade s freskami in morebiti še obnove stavbnega pohištva si občina želi, da bi dela izvajali obrtniki iz lokalnega okolja, zato je zanje že pripravila prvo srečanje. »Prvi odziv ni bil velik, a je časa še dovolj. Menim, da se bodo obrtniki vključili, če jih bomo dodatno pozvali in spodbudili k sodelovanju. Enostavno nimajo izkušenj s sodelovanjem v takšnih projektih, bojijo se postopkov,« razmišlja direktorica občinske uprave Mojca Remškar Planinc, prepričana, da je tovrstnega znanja v lokalnem okolju še dovolj.
Inštitut podeželskega znanja
Domačija postaja v dolini Kanomlje zadnja leta osrednja točka, okoli katere se pletejo številne vsebine – od turističnih, izobraževalnih do zabavnih. Zelo dejavni so v Turistično-kulturnem društvu Kanomlja, v katerem so domačiji posvetili že nešteto prostovoljnih ur. »Želimo, da se naši kraji, naše znamenitosti in ljudje s svojimi znanji postavijo na turistični zemljevid,« pravi članica društva Nada Golija Vastič. Društvu je celo uspelo v Kanomljo pripeljati prvi evropski denar – in to prav za domačijo Šturmajce, s katerim so že poskrbeli za ohranjanje tradicionalnega znanja in njegovega prenašanja na mlade. »Pred leti so otroci pri nas čez dan preživljali krompirjeve počitnice, živeli smo tako, kot so živeli nekoč, brez elektrike, spoznavali smo prehrano, ličkali koruzo in kuhali polento,« pravi Vastičeva in dodaja, da je njihova vizija domačijo spremeniti v inštitut podeželskih znanj in v okviru slednjega združiti izobraževanje, zgodovino in turizem. Ko bo domačija obnovljena, si domačini želijo v njej ali kateri drugi zgradbi v okolici urediti tudi nekaj preprostih in ne predragih prenočišč za obiskovalce, kolesarje in pohodnike.
