Veliko je bilo povedanega v prid delu, v prid marljivosti in pridnosti - dosti upravičeno, veliko je tudi pogosto spregledanih traparij. Delo omogoča uresničenje človeške volje, je sredstvo za izpolnitev naših želja in orodje za manevriranje družbene organizacije. Naše ideje potrebujejo kanal, da razvijejo svoj potencial in z izvedbo (z delom) šele oživijo in pridejo iz polja čiste abstrakcije. Delo človeka napravi človeka, dobro delo pa pogosto v zlatem rezu napravi kredibilnega in zanesljivega človeka.
Ta članek ni kritika dela (čeprav se tako zdi na prvi pogled), kvečjemu hvalnica pravega dela - saj je tega vedno manj. Živimo v času novega dela, to je alienacije od izvora predmetov, od katerih smo po eni strani vedno bolj odvisni, po drugi pa smo do tega, kako so nastali in kako delujejo, vedno bolj pasivni. Fizično delo in osnovne veščine preživetja so znanstvena fantastika, nekaj kar zagovarjajo glupi klerokonservativci. Mi liberalci polni intelekta se raje ne matramo s pripravo hrane, če imamo čez cesto ready-made Spar hladilnik ali burek. Pralni stroj le jemlje prostor in zakaj bi znali popraviti luč? Za to pa ja imamo ljudi. Tako se je danes pojavil problem navideznega dela, kjer birokracija dela birokracijo. Kjer Goldman Sachs podvoji svoj dobiček, ne zaradi dela, temveč zaradi samoinflacije - kot kojot, ki teče nad prepadom, dokler ne pogleda dol.
Živimo v naši predstavi o svetu
Ne živimo več v sebi, kljub poplavi informacij in neskončnih možnosti smo le bolj dojemljivi za družbene nesmisle, živimo le za videz življenja in ne življenja samega. Zato pišem ta članek. Ker se ne najde dosti tistih, ki bi hvalili oni zares pomemben del človeka; notranji doživljaj, kateremu je zunanji svet le vpliv in ga v neskladju s splošno zahodno miselnostjo ne determinira. Že po tisti znani Platonovi prispodobi z jamo je razumeti materialni svet le kot podobo idej, katerih videz lahko hitro prelisiči ljudi. Medtem ko je edina prava resničnost naš umski svet, kjer resnico spoznamo šele, ko se osvobodimo svojih predhodnih mnenj oz. senc, ki so na nas padle z vzgojo. Z drugimi besedami: mi ne živimo v svetu, živimo v naši predstavi o svetu.
Dandanes se je oblikoval splošen prezir do človeka, ki s kozarcem vina pri komolcu ležeč na pašniku brezčasno in brezskrbno strmi v nebo, ali pa v kafiču blizu šole bere dobro knjigo, namesto da bi si kot ostalih trideset sošolcev za klopjo zapisoval suhoparne podatke o endoplazmatskem retikulumu. Nemara pozabljen je užitek preživljanja časa s samim seboj, pogovarjanja in poigravanja s svojim intelektom - vse bolj postavljamo osebni smisel zunaj nas samih. Življenjski nauki, ki nam jih zapoveduje družba, predvidevajo ambicioznega človeka, ki se bo po svojih zmožnostih, ali celo preko njih, zgaranih lic boril za preživetje, si bo v ranih letih zaželel velike hiše in zato študiral knjigo na knjigo, dokler ne bo kot zdravnik ali pravnik preživel svojih dni in noči v velecenjeni službi z zagotovljeno dobro penzijo in zobozdravstvenim zavarovanjem za svoja dva otroka. Prevladuje ideal uspešnega money-jaka, ki je bogat, družaben in lep, premaguje konkurenco in si pridobiva vedno višji položaj v družbi - takega, ki mu služba predstavlja namen in izpolnitev življenjskega poslanstva. Tak človek na poti do svoje izpolnitve pozabi živeti, stremi k nedosegljivim nebesom. Toda kdo je rekel, da so nebesa le ena? Življenje vendar ni le boj, za nas ima veliko dobrega in lepega, če si lepo in dobro tudi vzamemo.
Napačna interpretacija Maslowe piramide
Napačno vrednotenje dela nam je nakopalo veliko nesreče, konec koncev tudi veliko zdravstvenih težav, ki so povezane s posledicami obsedenosti z doseganjem uspeha in deloholizmom.
Toda, od kje izvira te aksiom? Ta delovna maksima, ki se je razširila na vse sloje zahodnjaške storilnostno naravnane družbe, od volstritovskih kravatarjev do najnižjega sloja, ki se s krampom v roki bori za drobtinice kruha?
Zdi se, da nas vzgajajo tako, da ob brezdelju takoj občutimo krivdo. Zakaj? Brezdelje je od začetkov krščanstva naprej definirano kot greh, trpečemu se obljublja boljše doživetje na onem svetu. Tu naj bo priden, ubogljiv in delaven, da bo lahko kasneje užival v skakljanju po oblakih kot tisti angelček iz Arielove reklame. Kapitalizem prevzame protestantsko delavno etiko, kjer je akumulacija denarja glavni pokazatelj učinkovitosti posameznika. Tudi vsi totalitarni režimi 20. stoletja v Evropi so poveličevali delo - komunizem, fašizem, nacizem, vsi so si v tem enaki. "Arbeit macht frei!" so rekli in si podjarmili Evropo. Takšno ljudstvo, ki bo opravljalo fizično delo, je lahko vodljivo, takšni državljani so ujeti v svoje delo, nimajo moči za upor. Nič čudnega, da se danes zahodnemu človeku zdi, da je zunanji uspeh prava in logična formula polnega in zadovoljnega življenja, da je lov za denarjem, lov za titulami in statusi obenem tudi lov za srečo. Če pa ta misel obvladuje Evropo že 2000 let!
Maslowa hierarhija potreb postavlja samoaktualizacijo na sam vrh piramide, kot najvišjo potrebo, ki jo lahko dosežemo (oz. k njenemu dosegu komaj stremimo) šele ob izpolnitvi vseh potreb nižje na hierarhični lestvici. Fizioloških potreb, potreb po varnosti in ljubezni in estetiki in podobno. Vendar naš uspešnež pogosto spregleda in sploh napačno interpretira Maslowo piramido. Z nezdravim skakanjem do tega, kar postavlja za samoaktualizacijo, velikokrat zapolnjuje primanjkljaj v primarnih potrebah, kar pa ga dela le slepega in nesrečnega. Z delom prikriva neizpolnjene težave v ljubezni, v občutenju varnosti, v zadovoljevanju estetskih idealov in nenazadnje fizioloških potreb. Z vedno večjim pehanjem za uspehom, ki pa je uspeh le za zunanji svet, ruši svojo piramido, prave samoaktualizacije (ali sreče, če hočete) pa tak človek nikoli niti približno ne doseže. Četudi je ravno samouresničenje pot do sreče, se ljudje velikokrat raje pustimo preslepiti vsem sladkim ciljem, obljubljenih od zunanjega sveta. Medtem ko je lahko pot le lastno spoznanje. Nekaj kar so že stari Grki imenovali eudaimonia, kar v prevodu pomeni dobri demon, po katerem moramo spoznati samega sebe, uživati v samoti s samim seboj, poznati svoje meje in se po vsem naštetem tudi ravnati.
Mladosti ne smemo pustiti uiti
Neumno je zapravljati svojo neprecenljivo mladost za bogastvo, ki morda nikoli ne bo prišlo, za svet, ki nas morda nikoli ne bo sprejel, za kariero, ki nam bo življenja več ukradla kot podarila. Mladosti ne smemo pustiti uiti, ne smemo izgubiti svoje prirojene svobode. Moramo se tudi empirično priučiti življenjskih vrlin! Ne gre podcenjevati marljivosti v življenju, le da mora biti ta usmerjena v prav cilj, tak, ki na poti do osvojitve od nas ne zahteva stroge ločitve med delom in počitkom, in kjer s to besedo ne pojmujemo časa med dvema intervaloma garanja, temveč je kreativen in spoštovan proces sam v sebi. Ponavljam: kreativen in spoštovan proces sam v sebi. Tu ne govorim o eurosport fuzbal tekmah dvajset ur na dan, temveč o preživljanju časa neodvisno od spon "nujnega" dela. Čas v katerem uživamo in o narejenem ter prav tako zaželenem dobro premislimo.
Kam smo prišli z razvrednotenjem pravega dela in iracionalnim poveličevanjem navideznega? Ne delamo več dobro, raje delamo več. In s tem "več" izgubljamo dragocen čas, ki bi ga lahko posvetili samemu sebi in svojim ostalim interesom, družini, prijateljem in naravi. To dobro ilustrira marsikateri dijak, ki recimo posveti cel teden po 3 ure na dan učenju za določen test, pa ves čas le prebira učbenik, prepisuje neke podatke iz enega lista na drug list in spet na tretjega in se na koncu počuti, kot da on pa zdaj zares zna, medtem ko je tak dijak od tedenskega učenja odnesel le samozavest in nekaj naključnih podatkov, ki si jih je pač slučajno zapomnil. Na drugi strani bi lahko dijak s prepolovljenim intervalom skoncentriranega učenja odnesel dosti več, obenem pa imel čas še za kakšno pivo in film.
Znati se moramo ustaviti
Življenje sicer od nas velikokrat zahteva, da presekamo osebne ideale, ker družba le-tem ni prilagojena, in velikokrat je k temu primoran tudi človek, ki trdno stoji za svojimi načeli; čut utopičnega aktivista pri večini vendarle kmalu upeša, saj je takšnemu človeku življenje v mnogih pogledih kvečjemu težje, kot tistemu, ki se pridno vkalupi. Čas brezdelja je by any means privilegij. Delo je nujno potrebno, le ne smemo ga zlorabiti. Da življenje ne bi zapadlo v pasivnost, da bi ga resnično izkoristili in iz vsakega dneva izželi vrednost sleherne sekunde, je treba nekaj produktivnega tudi početi in izpolnjevati svojo življenjsko voljo; ne pa s tem delom doseči ravno nasprotnega učinka in iz limone dobiti gnil sok.
Če delamo non-stop, bomo nenazadnje tudi dosegali manjšo učinkovitost, ne bomo več tako osredotočeni, ko bomo pozabili na zmernost in naše delo bo slabše. Verjamem, da zmore vsakemu človeku določeno delo prinesti pravo zadovoljstvo, a takšnega izpolnjujočega dela je malo, malokdo vloži dovolj premisleka v spoznavanje svojih talentov in interesov, zato je neodločen pogosto porinjen v neželeno delo.
Človek mora kdaj v življenju poprijeti tudi za kakšno delo, ki se ne sklada z naštetimi ideali, ga ne izpolnjuje in ne pripomore k smislu, a to naj mu koristi le kot sredstvo in ne kot namen, vstran tega pa naj obdrži svoj notranji svet, naj ga hrani in zabava - država pa mora delovati v smeri, kjer je treba njenemu ljudstvu čim manjkrat delati iz golega eksistenčnega boja. Kar lahko zares sami naredimo, je to: moramo se ustaviti. Ustaviti in razmisliti o smiselnosti svoje poti, in združiti sedemdeset let, kolikor nam jih v uporabo daje narava, v edina obstoječa nebesa, kjer so ustaljene maksime, ki nam narekujejo, kako živeti, le prazne marnje, uspeh pa dosegljiv v nas samih.
* Jaka Gerčar je soustanovitelj Novega dijaka
