Turčiji ne gre kar na hitro odreči takšnega primata, pa čeprav policijska brutalnost spopada s protestniki kaže sliko države, ki s svojimi državljani ne ravna v rokavicah. Ko se je Reçep Tayyip Erdogan pred enajstimi leti zavihtel na oblast, je bila njegova volilna zmaga tako posledica spremenjene demografske strukture Turčije kot tudi izkaz ljudskega zaupanja njegovemu uspešnemu županovanju v Carigradu. Nekdanji politični zapornik kemalističnih nacionalističnih vlad se je na oblast zavihtel z obljubo o demokratizaciji države in utrditvi turškega gospodarstva. Z uspešnimi gospodarskimi politikami je hkrati stopil na pot prepotrebnega obračuna s preteklostjo. Na sodiščih so pristali vsi še živeči generali, ki so v novodobni turški zgodovini poskrbeli za državne udare in oblast prevzeli v lastne roke. Spopad z enim od stebrov kemalistične Turčije je bil nujen za odpiranje političnega prostora, možnost končanja več kot četrt stoletja trajajočega državljanskega konflikta s Kurdi in vzpostavitev takšne države, kjer bi se vse etnično-verske skupine dejansko počutile kot doma.
Oba njegova osnovna cilja sta bila na dobri poti, da ju uresniči. Med legitimna prizadevanja za prenovljeno sekularno republiko je vmešal še nekaj lastnih vizij o omejitvah prodaje in točenja alkohola, dovoljenje za nošenje naglavnih rut deklet na univerzah in svoje megalomanske infrastrukturne projekte. Z vsemi ni brcnil v temo. Toda način njihovega sprejemanja je dajal slutiti, da se je Erdogan zaradi močno naklonjenih številk javnomnenjske podpore kar nekoliko prepustil avtoritarnemu duhu tistih arabskih voditeljev, ki jih je po začetku arabske pomladi tako zelo rad kritiziral. Konservativnemu delu turške družbe je po lastni presoji hotel povrniti enakopravni položaj v družbi, a se je tega lotil kot slon v trgovini s porcelanom. Nenadoma so se neenakopravno počutili sekularisti. Ko je postalo jasno, da želi prihodnje leto kandidirati na predsedniških volitvah, pred tem pa je poskušal v procesu ustavnih sprememb dopolniti temeljni dokument Turčije z večjimi predsedniškimi pristojnostmi, se je negativna nastrojenost med delom prebivalstva le še krepila.
Na največjih protestih v Turčiji ljudje ne zahtevajo padca Erdoganove vlade ali njegovega odstopa. Temeljna želja je sprememba njegovega sloga vladanja. Ta je še kako zelo potreben. Kajti ko Erdogan protestnike ozmerja za skrajneže, na ulice poziva milijon svojih privržencev, spletna družbena omrežja pa opisuje kot največjo grožnjo družbi, ima podoben pristop, kot ga je ob protestih na egiptovskem trgu Tahrir uporabljal Hosni Mubarak. Težave ne vidi pri sebi, temveč za goreče nasprotovanje množic krivi vsevprek. In vendar Turčije ne gre zamenjati z Egiptom, Erdogana pa ne z Mubarakom. Brutalno postopanje policije je delno posledica sistemskih napak v obliki več desetletij trajajočega poučevanja varuhov reda v praksah trdih rok. Ko so enake prijeme policisti v času kemalističnih vlad uporabljali proti Kurdom, so se zgražale samo mednarodne človekoljubne organizacije. Turčija ni pred svojo »pomladjo« strmoglavljenja na demokratičnih volitvah izvoljene vlade. Protesti so le nov korak nedokončanega projekta demokratizacije države.
