V Švici so se preboja med najboljše hokejske vrste sveta lotili načrtno. Njihova domača liga je vsako leto močnejša in na tribune privablja vse več športnih navdušencev, zaradi česar je proizvodnja lastnih igralcev vse boljša. Ustroj švicarske reprezentance ima na vseh pomembnejših področjih jasno vizijo, od katere ne odstopajo niti za ped. In kako je pri nas? Slovensko prvenstvo je zvodenelo, zaton članskega hokeja na Jesenicah v zadnjem letu že nosi posledice, matična hokejska zveza nima niti enega resnega tekmovanja pod svojim okriljem, povrhu pa njen generalni sekretar Dejan Kontrec nagovarja štirinajstletnike, naj po koncu osnovne šole odidejo v tujino.
Kontrec ob tej izjavi verjetno ni veliko razmišljal, sicer ne bi ustrelil takšnega kozla. Druga možnost je, da domače hokejske šole ne ceni dovolj, kar je za človeka na tako visokem položaju skrajno neresno, če ne še kaj več. Zagotovo ne bi bilo odveč, da bi hokejska zveza strnila lastne vrste in se v pisarni naposled začela obnašati kot udeleženka olimpijskih iger, saj je bilo funkcionarskih spodrsljajev po uvrstitvi v Soči bistveno preveč. Resna reprezentanca si ne bi smela privoščiti zadnjega logističnega zdrsa na dunajskem letališču ob prihodu s prvenstva, obenem pa je vrh zveze očitno prešibak tudi v hokejski diplomaciji, saj v nasprotnem primeru Slovenija ob koncu leta 2013 ne bi ostala brez tradicionalnega domačega turnirja.
Zanimivo bo videti, kakšne sklepe bo potegnila zveza po vnovičnem izpadu iz elite. Če Slovenija prihodnjo zimo ne bi nastopila na olimpijskih igrah, Matjaž Kopitar ne bi več vodil reprezentance. Je namreč edini, ki mu je iz skupine A uspelo izpasti na dveh turnirjih zapored, na katerih je bila Slovenija obakrat prepričljivo zadnja. Zagotovo morajo obstajati razlogi, zakaj so se risom po letu 2011 tudi to pot dogajali porazi kljub všečni igri. Eden bistvenih je v nepravični selekciji igralskega kadra, saj na vseh pozicijah ne igrajo najboljši. Kopitar se je med šampionatom v Stockholmu izgubil, ker ni niti poskušal osvežiti drugega napada z bratoma Rodman in Urbasom, prepozno zamenjavo za sina Gašperja pa je iskal pri novincih na tribuni, namesto da bi poskušal z uveljavljenima Mušičem in Pancetom. Je problem, ker slednja igrata za Olimpijo? Nezanemarljivo je namreč, da gredo Kopitarju nekateri Ljubljančani precej v nos, kar znajo povedati tisti, ki so bili imenovani s podcenjujočim izrazom »zelenko« ali pa jih je selektor komaj pogledal.
Nenavaden je tudi podatek, da Matjaž Kopitar hkrati opravlja vlogo selektorja in predsednika strokovnega sveta, kar je izključujoča se funkcija in v praksi med drugim pomeni, da se lahko samoocenjuje, čeprav naj bi v normalnih okoliščinah to nalogo opravljali neodvisni strokovnjaki.
