Soočeni smo torej s povsem disfunkcionalno družino, ki morda ne bo ostala brez stanovanja, vsekakor pa bo še naprej najemala kredite, da bo lahko servisirala svoj potratni življenjski slog. Vlada, v vlogi glave družine, bi drugim članom, predvsem zaposlenim v javnem sektorju, rada dopovedala potrebnost varčevanja, a kaj, ko sama ne zna pobrati milijarde v davkih in prispevkih, ko sama z vsako novo razrešitvijo na proračun obesi nove odpravnine. S takšno »karizmo« je resnično težko prepričati javni sektor, da so časi razkošne socialne države minili in bo treba na eni strani zmanjšati servis, ki ga država ponuja državljanom, ter na drugi strani zmanjšati plače tem, ki naj bi služili državljanom. A tudi javni sektor, ki v vsaka pogajanja vstopi z dobro nabrušenimi noži in polno mero nezaupanja v sogovornika, v veliki meri pripomore k splošni klinični sliki disfunkcionalnosti.
Sindikati ne razumejo vsaj dvojega: prvič, da socialne države, ki smo si jo lahko privoščili v času konjunkture, ne zmoremo več, in če je ne zmoremo več, tudi ne potrebujemo več toliko ljudi, ki bodo servisirali državljane. Tako preprosto je to. V gospodarstvu temu sprevrženo rečejo racionalizacija poslovanja, v birokratski latovščini pa krčenje javnega sektorja, ki se je ne glede na to, ali je krivulja vseobčega gospodarskega položaja rasla ali padla, vseskozi le širil, medtem ko se socialna država za nas, uporabnike vaših storitev, ni v ničemer razmahnila. Enkrat pride do točke preloma...
Druga stvar, ki je sindikati ne razumejo, je, da imajo zelo pisano članstvo. Članica enega izmed sindikatov javnega sektorja je srednješolska učiteljica z nekaj manj kot 1000 evri plače, vsakodnevno na robu živčnega zloma, soočena z generacijo, izpraznjeno koncepta odgovornosti in oropano prihodnosti. Član sindikata je tudi uradnik, ki na upravni enoti nekje na Primorskem že šesto leto preklada papirje in mečka z izdajo gradbenega dovoljenja vinarju, ki zato razmišlja, da bo klet raje postavil v Italiji. Zato ko bo beseda tekla o – recimo bobu bob – odpuščanju in nižanju plač, prosim, ne trditi, da prostora za umik ni. Prostora je dovolj. A tako vlada kot sindikati morajo spoznati, da je pravljice o deželi, v kateri je vsega na pretek in kjer vsi pošteno plačujejo, konec.
