Gremo po vrsti, najprej k sramotilnemu stebru davčnih dolžnikov. Da bo ta bolj ali manj namenjen le potešitvi slovenske radovednosti, je bilo jasno že ob napovedi objave. Na vrhu seznama z večmilijonskimi dolgovi do države so skoraj v celoti družbe, ki so v stečaju. O dolgovih, ki so jih za sabo pustila ta »pokopališča slonov«, se že mesece ali leta ve vse. Družbo jim delajo domači in tuji utajevalci davkov, ki so sredstva iz proračuna izmaknili s preprodajo avtomobilov ali drugimi fiktivnimi posli. Le v redkih primerih gre za velika, še delujoča podjetja, ki se lahko za uvrstitev na listo »zahvalijo« vsesplošni plačilni nedisciplini v državi. V teh nestabilnih gospodarskih razmerah seznam služi kvečjemu kot kažipot za poslovne partnerje, ki se jim lahko ob uvrstitvi nekega podjetja v stečaj prižgejo alarmne luči.
A bistvo zgodbe je pravzaprav drugje. Večina dolžnikov niti ni sama kriva za visoke davčne obveznosti. Gre namreč za majhna, družinska podjetja, ki so v velikih, tudi državnih projektih nastopala v vlogi podizvajalcev in se znašla na repu plačilne verige, nato pa ostala praznih rok ob izčrpanih stečajnih masah velikanov. Iz njih je že daleč pred tem izginilo vse pomembnejše premoženje, ki ni bilo zastavljeno pri bankah. Njihovi menedžerji so ga še pravočasno pod ceno prenesli na varno. Seveda po zaslugi slabe zakonodaje, ki upraviteljem dovoljuje, da izpodbijajo zgolj posle, izpeljane leto dni pred bankrotom. Tako menedžerjem ni bilo težko umetno podaljševati življenja »klinično mrtvim« podjetjem in legalizirati kraje upnikov. Še več, v določenih primerih so podjetja prevzeli celo nekakšni profesionalni likvidatorji in iz njih pobrali, kar je bilo vrednega.
Res je, da se družba počasi, a vztrajno »čisti«. Kriminalne zgodbe so se z nekajletno zamudo le prebile na mize tožilcev. A tudi morebitne kasnejše obsodbe bodo verjetno le simbolne narave. Vprašanje je namreč, ali bodo nepošteni menedžerji za povzročeno večmilijardno škodo odgovarjali z vsem svojim premoženjem. Tisti, ki ga niso prenesli na sorodnike, so ga na priporočilo odvetniških pisarn zavarovali z najnovejšim modnim hitom za njegov umik pred roko pravice – vpisom zemljiškega dolga, ki ga tožilci po veljavni zakonodaji ne morejo izbrisati. Na Dnevniku smo dokumentirali že več kot 30 primerov, ko imajo ovadeni in toženi menedžerji na nepremičninah vpisane verjetno fiktivne zemljiške dolgove. Čeprav gre več kot očitno za sistemsko zlorabo tega orodja, so na ministrstvu za zdaj zadržani do nujno potrebnih sprememb zakona.
Pozivi časopisom, naj z naslovnic umaknejo negativne zgodbe in jih raje nadomestijo s pozitivnimi, so le tiščanje glave v pesek. Siromašenje podjetij je v Sloveniji še vedno dovoljen šport, zato se bo umiranje gospodarstva nadaljevalo. Vsaj do takrat, ko bo pod zemljiškim dolgom celotna Slovenija.
