Po tradicionalni percepciji malijske družbe imajo slepi posebno sposobnost, nekakšen skrivnostni talent, da lahko vidijo več kot vsi drugi. Tako se je sloviti Banzoumana Sissoko (1890–1987), kljub temu da je bil slep od rojstva, v zgodovino Malija zapisal kot avtor malijske himne. Njegovo glasbo so namreč vrteli samo ob posebnih priložnostih in takrat se je natanko vedelo, da se je v državi zgodilo nekaj prelomnega. Tudi Amadou Bagayoko in Mariam Doumbia sta slepa, vendar to ni bila ovira za njun glasbeni vzpon; obenem pa zakonca, sicer tudi starša treh otrok, poosebljata vzor za ljudi, ki jih je usoda umestila na rob družbe. Imata bogato in dolgo glasbeno kariero ter sta ena izmed osrednjih glasbenih znamk Malija in Afrike. Na nedeljskem koncertu, ki bo potopljen v popolno temo, ju bodo spremljali še nekateri izvrstni malijski glasbeniki, tik pred prihodom v Ljubljano pa smo se pogovarjali z Amadoujem Bagayokom.
Kako se je pravzaprav začela vaša glasbena kariera?Z glasbo sem se ukvarjal že v mladih letih in samostojno sem nastopal, še preden sem v zavodu za slepe in slabovidne v Bamaku spoznal Mariam. Tam smo imeli orkester, ki se je imenoval Eclipse, Mrk; zavod se je namreč na različne načine trudil za vključevanje slepih in slabovidnih v širšo družbo. V orkestru so tako igrali slepi, slabovidni pa tudi tisti, ki so normalno videli.
Je bilo torej srečanje z Mariam neke vrste prelomnica?Vsekakor (smeh). Mariam sem prvič srečal leta 1975; pred tem sem bil član različnih skupin, med letoma 1974 in 1978 sem celo igral v bendu s slavnim glasbenikom Salifom Keito, to so bili Les Ambassadeurs du Motel, toda 20. januarja 1976 sem prvič nastopil skupaj z Mariam. Pozneje sva se po vrsti koncertov v Maliju preselila na Slonokoščeno obalo, kjer sva izdala svoje prve avdiokasete. Kariero sva nato nadaljevala v Maliju, pa v Franciji, kjer sva nastopala v afriških lokalih in restavracijah po Parizu. Potem sva se vrnila v Bamako, pa spet v Pariz... Najina mednarodna kariera se je nato začela leta 1997.
Kakšna so bila sporočila vajinih prvih skladb?Pela sva o ljubezni, miru, strpnosti med narodi. S pesmijo Je pense a toi sva prvič dosegla mednarodni sloves, sledile so še druge uspešnice, največja med njimi pa je bila Dimanche A Bamako, »nedelja v Bamaku je dan za poroke...« – ta pesem je znana po vsem svetu.
Kakšen pomen ima poroka v malijski družbi?V Maliju je poroka institucija, ki ne združuje le zakoncev, temveč tudi njuni družini. Poroka je tista, ki bistveno soustvarja socialno mrežo; ima torej zelo pomembno vlogo in tudi Malijci jo razumejo kot nekaj svetega.
Koncert v Ljubljani bo potekal v popolni temi. Nam lahko poveste kaj več o razlogih za to?Gre za poseben glasbeni projekt, in da bi ga dobro pripravili, bomo v Ljubljani že dva dni pred koncertom. Sicer pa bo nastop v popolni temi iz preprostega razloga – zaradi enakosti in boljšega medsebojnega razumevanja. Ljudje naju pogosto sprašujejo, kako lahko ustvarjava glasbo, če pa sva slepa. Zato bo tema vsaj za nekaj časa omogočila občinstvu doživeti, kako se počutimo slepi ali slabovidni.
Sicer pa bo koncert, ki smo ga v čast našemu nekdanjemu orkestru – z nami bo na klaviaturah tudi Idrissa Soumaoro, ki je bil učitelj glasbe v bamaškem zavodu za slepe in slabovidne – poimenovali Eclipse, poskušal zajeti najino glasbeno in življenjsko pot. Poskusili bomo, tudi s pomočjo oponašanja različnih zvokov, pričarati vsakdanji utrip življenja v Bamaku, kjer se različne vonjave mešajo z mestnim vrvežem. To bo torej neke vrste zvočna pripoved o najini karieri. Sicer pa bomo peli tudi o svetu, ki se spreminja, o miru in strpnosti, o nujnosti sodelovanja za skupno dobro.
