Papež je do konca mandata vztrajal pri lastni interpretaciji svojih dejanj. Njegov zadnji tvit je bil: »Hvala za vašo ljubezen in podporo.« Zelo vljudno. Potem pa se je na njegovi strani na Twitterju pojavil samo še napis Sede vacante. Sedež je prazen, papež je odšel. Če hočete še naprej slediti papeževi strani, glejte na streho Sikstinske kapele. Ko se pokaže bel dim, začnite googlati.
Vendar stvari nikoli niso takšne, kot se kažejo. Res je, da je tudi njegov Facebook obnemel. Iz zgodovine sodobnih komunikacij pa vemo, da je tišina na socialnih omrežjih zgolj eden od kažipotov na internetu. Ko je Ratzinger še dvomil o vlogi računalniških komunikacij v krščanstvu, ga je zanimala predvsem tišina. Internet se mu je zdel preveč hrupen. »Tišina je bistven element komunikacije in brez nje ne pride do vsebinsko bogatih besed. V tišini bolje slišimo in spoznavamo sami sebe, razvijamo in poglabljamo misli, jasneje spoznamo, kaj bi radi povedali oziroma kaj pričakujemo od drugega, in se odločamo, kako se bomo izrazili.« Tako je pisal še konec lanskega aprila ob 46. svetovnem dnevu komunikacij. Osnovno sporočilo je bilo, da če nimaš kaj reči, drži gobec. Nekaj mesecev za tem pa si je papež omislil stran na Facebooku in se začel zabavati na Twitterju. Odkril je nov svet klepetavosti.
Umrla Ratzingerjeva stran na Facebooku radovednega kristjana napoti naprej. Pošlje ga na papeževo sporočilo ob 47. obletnici svetovnega dneva komunikacij, ki nosi datum 12. maj 2013. Letošnjega 12. maja še ni bilo, vendar to papežu ne predstavlja težav, ker verjame v posmrtno življenje. Tudi če ne bi bil odstopil, ampak bi ga odnesel božji žlak, bi ob 47. dnevu komunikacij še vedno lahko brali njegovo elektronsko sporočilo z naslovom »Socialna omrežja: portreti resnice in vere, novi prostori evangelizacije«. To besedilo je zadnji traktat, ki ga je Benedikt XVI. naslovil na človeštvo. Objavil ga je 24. januarja 2013. To ni naključje. Kot je splošno znano, je 24. januar praznik svetega Frančiška Saleškega, ki je zavetnik novinarjev. Manj je morda znano, kako se pred intervjuji novinarji priporočimo našemu patronu, da sogovorniku odpre srce in intervju steče v Svetem duhu.
Prav ta dan si je papež izbral za nagovor o socialnih omrežjih, kar najbrž priča o tem, da so v Vatikanu obupali nad tradicionalnimi mediji. Ob tem, kaj so v mandatu Josepha Ratzingerja časopisi pisali o njegovi cerkvi, nas ne sme čuditi, da se niti ne ozre na velike svetovne časopisne hiše, ampak ga zanimata samo še Facebook in Twitter. Še ob izvolitvi novega papeža tradicionalni novinarji niso počeli drugega, kot da so ugibali, kdo med kardinali slovi po spolnem nadlegovanju otrok, kdo jemlje tablete proti povišanemu krvnemu tlaku, kdo je bil vmešan v finančne škandale in kdo je sodeloval v vatikanski mreži moške prostitucije. Na socialnih omrežjih je papež imel občutek, da lahko sam nadzoruje sporočilo. Ratzinger pa v ničemer drugem ni bolj užival kot v nadzorovanju sporočil. Spustil je vse druge svetovne dneve. To je zadnje njegovo sporočilo javnosti. Zatem je objavil samo en Motu proprio o volilni reformi v Sikstinski kapeli, tri nedeljske pridige, pet Angelusov in nekaj priložnostnih govorov uradnim obiskovalcem. Samo nujna birokratska opravila. Njegovo zadnje kreativno papeško delo je bilo besedilo o socialnih omrežjih, ki ga je objavil na dan zaščitnika novinarjev, namenjeno pa je majskemu dnevu svetovnih komunikacij. Dva tedna zatem je odstopil.
Nič o grehu, peklu, seksu, gibanju planetov, kontracepciji in drugih cerkvenih preokupacijah. Samo Twitter in Facebook. Zakaj le?
Ratzingerjeva analiza socialnih omrežji je posvetna. Razume jih kot »novi agora, odprt javni prostor, v katerem ljudje izmenjujejo ideje, informacije in mnenja, kjer se lahko oblikujejo novi odnosi in nove oblike skupnosti«. Jezus! Ratzinger je konservativen teolog, ki je skupaj s svojim svetniškim predhodnikom utemeljil najožjo od vseh možnih interpretacij evangelija. Tukaj pa zveni skoraj kot liberal. Nadaljevanje je še bolj radikalno. Socialna omrežja »krepijo vezi med posamezniki in učinkovito spodbujajo harmonijo človeške skupnosti… realizirajo velike potenciale… postajajo del tkiva človeške družbe… hranijo jih aspiracije, ki so zakoreninjene v človeških srcih«. Niti besede dvoma. Ratzinger zares verjame v socialna omrežja. Hkrati pa si je k srcu vzel sporočilo egiptovske revolucije na Tahrirju, da je treba iz digitalnih prostorov priti v analogne prostore in da je »pomembna koherentnost sporočila…, pa če ga izražamo v fizičnem ali digitalnem svetu«.
Zato tudi dualizem v Sikstinski kapeli, kjer so prepovedali mobilne telefone, poleg stare peči iz leta 1939 pa namestili še elektronsko nadzorovano napravo za dimne učinke. Dim nad Sikstinsko kapelo je analogen, vendar ga ne proizvede analogna peč, ampak digitalna naprava za specialne efekte, ki beli dim natančno loči od črnega. Ko je bil izvoljen Ratzinger, je bila barva dima nerazločna in so morali ljudje ugibati, ali je bel ali črn. V ključnih trenutkih pa mora biti sporočilo skrivnostno, vendar jasno. Cerkev ima morda težave z Darwinom, vendar se drži njegove teorije, da preživijo tiste vrste, ki se znajo najbolje prilagoditi. Zato Ratzinger na koncu omrežnega nagovora blagoslovi uporabnike socialnih omrežij in jim naloži, naj bodo »resnične priče evangelija«, ki naj ga skozi omrežja »pridigajo vsemu stvarstvu«. Tudi celoten stroj omrežij je namenjen reevangelizaciji virtualnega vesolja in ukinitvi kvarnih učinkov razsvetljenstva francoske revolucije.
Resnični svet je v socialnih omrežjih, kamnite cerkve so zgolj še virtualni prostori politike.
