V egiptovski politični govorici imajo izredne razmere poseben zven. V Port Saidu, Suezu in Ismajliji je vojska dobila pooblastila, ki jih imata policija in sodstvo. Vojaška policija lahko aretira državljane in jim sodi pred vojaškimi sodišči. Večina Egipčanov je v takšnem režimu preživela celo svoje življenje. Dve leti po zasedbi trga Tahrir se zdi, da se država vrača v isti položaj, v katerem je bila pred revolucijo. Vendar položaj ne bi mogel biti bolj drugačen. Pred dvema letoma so bili protesti usmerjeni v ukinitev vojaške diktature, ki je delovala pod krinko demokratično izvoljenih institucij. Zdaj gre za vprašanje, kaj je demokracija, in za oblike participacije pri odločitvah.
Izredne razmere imajo v Egiptu dolgo zgodovino. Ko je bil leta 1981 izveden atentat na takratnega predsednika Anvarja El Sadata, je njegov naslednik Hosni Mubarak vsako leto obnovil izredne razmere za celo državo. Več kot trideset let je Mubarak vladal v dvojnem sistemu. Egipt je imel civilno policijo in sodstvo. Vendar sta se z resno opozicijo proti diktaturi ukvarjala vojaška policija in vojaško sodstvo. Pred dvema letoma je prav zaradi takšnega režima prišlo do uličnih protestov, konfrontacije z uniformiranimi enotami paravojaške policije in na koncu do vstaje. Ena od ključnih zahtev je bila ukinitev izrednih razmer in normalizacija politične slike Egipta. Protestniki so zahtevali zamenjavo navidezne demokracije s transparentno oblastjo. Egipt je imel demokratično izvoljenega predsednika, ki je vsako leto demokratično izvoljenemu parlamentu predlagal zakon o podaljšanju pooblastil vojaškim sodiščem. Parlament in vojska pa sta bila zasebna last predsednika in njegove stranke.
Egipt je zašel v nenavaden paradoks. Uporniki na ulicah velikih mest so med demonstracijami januarja 2011 zelo hitro našli najšibkejše točke sistema, mobilizirali zelo raznorodne družbene sile in s silovitim pritiskom zrušili vrh režima. V Kairu, Aleksandriji, v mestih ob Sueškem prekopu in v zgornjem toku Nila je delovala ista revolucionarna dinamika, ki ni privolila v noben kompromis. »Ljudstvo hoče, da diktator gre,« je bila preprosta zahteva, ki ni potrebovala posebne razlage. Za njo pa je bila želja po socialno pravični družbi, v kateri bi bile razlike in dostojanstvo predmet spoštovanja visokih uradnikov in zapisane v ustavnih listinah države. Pod obema je bila zahteva po spremembi ekonomskega reda, ki je vse bogastvo koncentriral v rokah ozke elite poslovnežev v tesni navezi s političnim vrhom države. Zveza med gospodarstvom in politiko je temeljila na korupciji, kar je siromašilo celo državo in v desetletjih korumpiralo vse sloje. Zaradi spopada za spremembo ustavnega in ekonomskega reda so demonstranti svojemu uporu rekli revolucija.
Prvi korak je spektakularno uspel. Diktator je po dveh tednih protestov zapustil položaj in končal na sodišču. Poskus, da bi ga zamenjal enak politik z drugim imenom, se je končal še hitreje. Egipt je s parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami dobil demokratično izvoljeno oblast. In potem je šlo vse narobe. Ljudje, ki so vrgli diktatorja, so izgubili volitve.
Na volitvah je zmagala stranka Muslimanskih bratov, ki je nastopila enotno, z veliko finančno podporo in organizacijsko mrežo. Muslimanski brati so bili v revoluciji opazovalec do trenutka, ko je bilo jasno, da bo diktatura padla. Takoj po njej pa so nastopili kot konservativna politična stranka s sedemdesetimi leti tradicije opozicijskih bojev in z verskimi institucijami kot zaveznikom. Nikoli niso imeli večine glasov. Njihova glavna prednost je bila razdrobljenost laične opozicije, ki je v tednih po odstranitvi Mubaraka nastopila s sedemdesetimi strankami. Dobršen del revolucionarno razpoloženih državljanov pa je sploh odklanjal vsakršno centralizirano politično organiziranost. Muslimanski brati so imeli proti sebi kaotičen splet nepovezanih programov ali pa politične sile, ki so se jim politični programi zdeli nepotrebno omejevanje svobode. Zmagati na volitvah je bilo za Muslimanske brate otročje lahko opravilo. Začeli so sprejemati zakone, ki so ustrezali njihovi politični ideologiji, za svoje potrebe napisali ustavo in prilagodili uporabo državnih mehanizmov za afirmiranje stranke. Ko so njihove politične odločitve sprožile proteste, so se zatekli k pametni formuli. Predsednik Morsi je začel razlagati, da je treba pozabiti na politične razlike in se ukvarjati z vprašanji ekonomske rešitve države, ki tone v propad. V trenutku, ko si je zagotovila monopol nad odločanjem, je stranka želela politične razlike podrediti ekonomskim problemom države in govoriti o reformah.
Pred petimi leti bi to še delovalo. Vendar se je med revolucijo zgodil premik v političnem razmišljanju in delovanju ljudi, ki nikoli niso bili vključeni v sistem političnega odločanja. Ulični protesti so postali del političnega dialoga, ki je demokratično izvoljeni oblasti prav toliko nadležen, kot je bil diktaturi. Razpoloženje na ulicah je ponovno revolucionarno.
Položaj je prišel do zanimivega vrha. Predsednik Morsi, ki predstavlja državo, lahko najde govorico, ki bo protestnikom dala zagotovila, da participacija pri odločitvah ni zgolj kozmetični okrasek samodrštva. Lahko jih ignorira, izgubi oblast nad ulicami tudi v prestolnici in do konca odpre vrata vojski, ki je nezadovoljna z obema poloma političnega spektra države. Muslimanski brati imajo možnost najti skupen političen jezik z opozicijo svoji oblasti ali izgubiti oblast. Zveni kot zelo moderna dilema.
