Jaz že vem, bil sem EM.

To sem napisal leta 1982 kot začetek knjige z delovnim naslovom Vest ekonomskega morilca. Knjiga je bila posvečena predsednikoma dveh držav, človekoma, ki sta bila moji stranki, ki sem ju spoštoval in ju imel za sorodni duši – Jaimeju Roldósu, predsedniku Ekvadorja, in Omarju Torrijosu, predsedniku Paname. Oba sta tik pred tem umrla v strmoglavljenju letala. Njuna smrt ni bila naključna. Bila sta umorjena, ker sta nasprotovala bratovščini korporativnih, vladnih in bančnih voditeljev, ki jim je cilj globalni imperij. Ker nam EM Roldósa in Torrijosa ni uspelo pregovoriti, so vskočili druge vrste plačanci, od Cie odobreni šakali, ki so nam bili vedno tik za petami.

Prepričali so me, da sem pisanje tiste knjige opustil. V naslednjih dvajsetih letih sem se je lotil še štirikrat. Na mojo odločitev, da znova začnem, je vsakokrat vplivalo takratno svetovno dogajanje: ameriška invazija na Panamo leta 1989, prva zalivska vojna, Somalija, vzpon Osame bin Ladna. Vendar pa so me grožnje ali podkupnine vedno pripravile do tega, da sem odnehal.

»Naj bo raje leposlovno delo«

Leta 2003 je predsednik večje založbe, ki je last vplivne mednarodne korporacije, prebral osnutek tega, iz česar so nastale Izpovedi ekonomskega morilca. Opisal ga je kot »napeto zgodbo, ki jo je treba povedati«. Potem se je grenko nasmehnil, zmajal z glavo in mi povedal, da si zaradi morebitnega nasprotovanja globalnega vodstva korporacije ne more privoščiti, da bi tvegal z izdajo. Svetoval mi je, naj iz nje naredim leposlovno delo: »Lahko bi te oglaševali kot romanopisca v slogu Johna Le Carréja ali Grahama Greena.«

Toda to ni fikcija. Je resnična zgodba mojega življenja. Neki pogumnejši založnik, ki ni v lasti mednarodne korporacije, je privolil, da mi jo pomaga povedati.

To zgodbo je nujno treba povedati. Živimo v času strašne krize – in izjemnih priložnosti. Zgodba tega določnega ekonomskega morilca je zgodba o tem, kako smo se znašli v položaju, v katerem smo, in zakaj se trenutno soočamo s krizami, ki se zdijo nepremostljive. To zgodbo je nujno treba povedati, ker bomo lahko priložnosti v prihodnosti izkoristili samo, če bomo razumeli napake v preteklosti; ker se je zgodil 11. september in prav tako druga vojna v Iraku; ker je 11. septembra 2001 poleg treh tisoč ljudi, ki so umrli zaradi teroristov, še štiriindvajset tisoč ljudi umrlo od lakote in zaradi z njo povezanih vzrokov. Pravzaprav sleherni dan umre štiriindvajset tisoč ljudi, ker nimajo dostopa do hranljivih živil. Najbolj pomembno je, da je treba to zgodbo nujno povedati, ker ima sedaj prvič v zgodovini ena država možnosti, denar in moč, da vse to spremeni. To je država, v kateri sem bil rojen in ki sem ji služil kot EM – Združene države Amerike.

Kaj me je naposled prepričalo, da obidem vse grožnje in podkupnine?

Kratek odgovor bi bil, da je Jessica, moj edini otrok, diplomirala in začela samostojno življenje. Ko sem ji pred kratkim povedal, da razmišljam o objavi te knjige, in ji zaupal svoje strahove, je rekla: »Brez skrbi, očka. Če se spravijo nate, bom stvari naprej vodila jaz. To morava narediti za vnuke, ki ti jih bom, upam, nekoč dala!« To je kratek odgovor.

Daljša različica je povezana z mojo predanostjo državi, v kateri sem odraščal, z ljubeznijo do idealov, ki so jih izražali naši ustanovni očetje, z globoko zavezanostjo ameriški republiki, ki dandanes obljublja »življenje, svobodo in iskanje sreče« za vse in povsod, in z odločnostjo po 11. septembru, da ne sedim več in gledam, kako EM to republiko spreminjajo v globalni imperij. To je ogrodje daljšega odgovora; meso in kri dodajam v poglavjih, ki sledijo.

To je resnična zgodba. Doživel sem vsako njeno minuto. Prizori, ljudje, pogovori in občutja, ki jih opisujem, so bili vsi del mojega življenja. To je moja osebna zgodba, hkrati pa se je zgodila v širšem kontekstu svetovnega dogajanja, ki je oblikovalo našo zgodovino, nas pripeljalo tja, kjer smo danes, in tvori temelj za prihodnost naših otrok. Po najboljših močeh sem se potrudil, da bi te izkušnje, ljudi in pogovore predstavil točno. Ko govorim o zgodovinskih dogodkih ali rekonstruiram pogovore z drugimi, mi je v pomoč več orodij: izdani dokumenti, osebna poročila in zapiski, spomini – moji in drugih ljudi, ki so bili zraven, pet rokopisov, ki sem jih načel pred tem, in zgodovinski zapisi drugih avtorjev, še posebno tisti, ki so jih izdali pred kratkim, in razkrivajo podatke, ki so bili prej tajni ali drugače nedostopni. V opombah se sklicujem na vire, da lahko bralci, ki jih zanimajo ta vprašanja, te podrobneje raziščejo. V nekaterih primerih za lepši tok pripovedi več razgovorov z določeno osebo združim v enega.

Zaznamovan do smrti

Založnik me je vprašal, ali smo samim sebi res pravili ekonomski morilci. Zatrdil sem, da smo, čeprav običajno samo z začetnicami. Pravzaprav me je moja mentorica Claudine na dan, ko sem leta 1971 začel delati z njo, podučila: »Moja naloga je, da te izoblikujem v ekonomskega plačanca. Za tvojo vpletenost ne sme vedeti nihče, niti tvoja žena.« Potem se je zresnila. »Ko si enkrat v tem, si v tem do smrti.«

Claudinina vloga je izjemen primer manipulacije, na kateri je zasnovan posel, ki sem se ga lotil. Bila je lepa, inteligentna in zato skrajno učinkovita. Prepoznala je moje šibke točke in jih kar najbolje uporabila v svojo korist. Njeno delo in način, kako ga je opravila, ponazarjata pretanjenost ljudi, ki stojijo za tem sistemom.

Ko je Claudine opisovala, kaj bodo od mene zahtevali, ni slepomišila. »Tvoja naloga bo spodbuditi svetovne voditelje, da postanejo del širokega omrežja, ki skrbi za ameriške trgovinske interese. Ti voditelji se na koncu ujamejo v past dolga, ki zagotavlja njihovo lojalnost. Nanje se lahko obrnemo, kadarkoli se nam zahoče, da zadovoljimo svoje politične, gospodarske ali vojaške potrebe.

V zameno oni svojim ljudem prinesejo industrijske cone, elektrarne in letališča ter tako okrepijo svoj politični položaj. Lastniki ameriških inženirskih in gradbenih podjetij pa bajno obogatijo,« mi je rekla.

Dandanes gledamo posledice tega, da je sistem ušel izpod nadzora. Vodstva naših najbolj cenjenih podjetij za skoraj suženjske plače zaposlujejo ljudi, da v azijskih »mučilnicah« garajo v nečloveških pogojih. Naftne družbe v reke deževnega pragozda brezobzirno spuščajo strupe, s čimer zavestno pobijajo ljudi, živali in rastline ter izvršujejo genocid nad starodavnimi kulturami. Farmacevtska industrija milijonom z virusom HIV okuženih Afričanov odreka rešilna zdravila. Dvanajst milijonov družin v naših Združenih državah se sprašuje, kako bodo prišli do naslednjega obroka. Energetika ustvarja enrone. Računovodstvo ustvarja andersene. Razmerje med petino svetovnega prebivalstva v najbogatejših državah in petino v najrevnejših po prihodku je naraslo s 30 : 1 leta 1960 na 74 : 1 leta 1995. ZDA za vojno v Iraku porabijo več kot 87 milijard dolarjev, Združeni narodi ocenjujejo, da bi z manj kot polovico te vsote vsem ljudem na svetu lahko zagotovili čisto vodo, ustrezno prehrano, higienske razmere in osnovno izobrazbo.

Prihodnjič: Tam, kjer tatovom odsekajo roke