Največja razlika med tedanjo Pahorjevo in Janševo vlado je v drugačnem pristopu do izpolnitve cilja. Medtem ko je prejšnja vlada neizprosno zagovarjala svojo rešitev, kljub zavedanju, da bo trmo drago plačala na referendumih, je sedanja odločena, da jih za vsako cene izpelje. Iz predlogov je najprej odstranila vse tisto, kar je sindikate najbolj motilo; pri pokojninski reformi pogoj o 43 oziroma 41 letih delovne dobe, pri zakonu o delovnih razmerjih pa sprva načrtovano ukinitev plačanega odmora za delo in dodatka na delovno dobo.

Poleg tega se je Janševa vlada odločila za napad na vseh frontah hkrati; ob reformah ustvarja prek državnega holdinga pogoje za centralizacijo in prodajo državne lastnine, krči javni sektor in spreminja normative v šolstvu, ob tem pa s spremembo ustave napada še zanjo največjo nevarnost - referendum. Po eni strani bo tako imela veliko več možnosti za trgovanje s sindikati, po drugi pa branjen hrbet.

Trgovanje in pripravljenost na kompromis bosta še kako pomembna, saj ima zlasti reforma trga dela kar nekaj nevralgičnih točk. Najbolj sporna je zagotovo tako imenovana enotna pogodba za nedoločen čas, ki omogoča delodajalcem, da zaposlene v prvih petih mesecih odpustijo brez vsakršnega razloga. S tem se segmentacija in možnost zlorab, ki jih omogoča delo za določen čas, preselita v okvir pogodb za nedoločen čas, pa naj se te še tako lepo slišijo. Konflikt grozi tudi pri uvajanju "začasnega in občasnega dela", ki je zgolj nekoliko drugače zavita oblika malega dela. Problematika občutnega znižanja odpravnin, skrajšanja odpovednih rokov in znižanja nadomestil za brezposelnost trenutno ni v ospredju, jasno pa je, da bo imela pomembno težo pri barantanju.

S pokojninsko reformo naj bi bilo manj težav. Poleg katarze, ki je sledila propadlemu referendumu in se kaže v skoraj popolnem omehčanju javnosti in nekdanjih nasprotnikov, je vlada uslišala ključno zahtevo sindikatov - da za polno pokojnino zadostuje 40 let delovne dobe. Če se na tak način sicer olajšujejo pogoji za zaposlene, ki so začeli delati v najzgodnejših letih, pa ostajajo problemi drugje. Največji je v tem, da lahko zaradi razraščanja prekarnih del le redki upajo, da bi imeli toliko pokojninske dobe, kar v povezavi z močno podaljšanim obdobjem za odmero pokojnin tudi pomeni, da bodo celo sedanje nizke pokojnine za marsikoga praktično nedosegljive.

Za bodočo usodo pokojnin bo vsekakor pomembna angažiranost predstavnikov treh ključnih skupin. Medtem ko si bodo upokojenska združenja prizadevala za ohranitev čim večje solidarnosti v pokojninskem sistemu oziroma pridobitve sedanjih upokojencev in se bodo sindikati posvečali predvsem položaju (za nedoločen čas zaposlenih) industrijskih delavcev, nimajo mladi in prekarno zaposleni, od katerih bo najbolj odvisen obstoj blagajne, praktično nobenega zastopnika.

Medlost odzivov študentske organizacije zagotovo vpliva tudi na vse večjo apatičnost in nezainteresiranost mlade generacije za pokojninski sistem. Če so izjave mnogih mladih, da jih pokojninska reforma ne zanima, ker pokojnine sploh ne bodo dočakali, zgolj žalostne, pa je bolj skrb zbujajoče njihovo vse bolj glasno razmišljanje, da naj vsak poskrbi zase z individualnim varčevanjem. Takšne ideje so še zlasti nevarne zato, ker se lepo skladajo z neoliberalno doktrino razgradnje socialne države in družbenega zverinjaka, v katerem preživijo le najmočnejši.