Njegovo življenje nam predstavlja duo, ki se prikloni, si sede nasproti, vsak za svojo klaviaturo - on, historični Nobre, za star pisalni stroj, ona za belo tipkovnico. In se začne simultano igranje, se pravi tipkanje, zapisano pa se projicira na steno v globini prizorišča, kjer je videti tudi robove neke projekcije slik in fotografij, za katere slutimo, da imajo opraviti z Nobrejem in njegovim časom. "Pianista" pišeta ločeni zgodbi, njegova je prvoosebna, v kateri pojasnjuje svoje načrte za izobraževanje delavcev, otrok, svoje poglede na pomen likovne vzgoje in umetnosti nasploh, njena zgodba je dokumentarno pojasnjevanje njegovega življenja, ki ga z obilico zgodovinskih informacij o njegovem času dopolnjujeta še projekciji na stranskih stenah prizorišča.
Želja po večplastnem prikazu tega zanimivega človeka pa je avtorico zapeljala k hudi preobloženosti. Tipkanje pianistov, ki bi lahko ob domišljeni dramaturgiji in ob boljši uporabi svetlobnih in zvočnih efektov imela zelo zanimive gledališke učinke, je monotono, ura in pol branja treh paralelnih tekstov vse bolj utrudljiva, namen tega izmozgavanja občinstva, ki je zapuščalo dvorano, pa ne povsem jasen: zakaj je avtorica izbrala to metodo utrudljive razpršene percepcije, ki gledalca odvrača od zanimanja za Nobreja?
Med besedami in podobami
Za Joliko Sudermann in Almo Söderberg je govor v prvi vrsti ritem, melodija; seveda je tudi nosilec pomena in smisla, a ta sta, tako kot ritmi, napevi in sinkope, spremenljiva, raztegljiva, zamenljiva. Njuna "seatdown komedija" s topotom in ploski vpelje drobce zgodb, ki se lovijo, trgajo, izgubljajo, ponavljajo, ki jih govorita, pojeta, topotata, skratka preizkušata v različnih možnih izrazih, jih nenehno prekinjata z neposrednim nagovorom občinstva, ki mu prostodušno razlagata svoje doživljaje, nato pa se znova zamrzneta v nekakšno prisluškovanje suspenzu tišine. Govor je izvrstna minimalistična predstava, ki napreduje skozi precizno izdelane sekvence, ki delujejo spontano in ki prepuščajo prostoru in občinstvu, da vstopa v ta smešni, blago ironični in nadvse simpatični koncert za pripovedovalki, zaljubljenki in majhno kitarico.
Presenetljivo razočaranje letošnjih Mladih levov pa se je zdela norveška skupina De Utvalgte, ki je sicer na prejšnjih festivalih že navdušila. V predstavi Skrivnost človeškega se je vse preveč računalo na fascinanten učinek tridimenzionalne projekcije, katere uporaba pa je bila povsem banalna in ni izrabila že videnih umetniških rab niti ni ponudila novih. Tridimenzionalno dogajanje se je tako kot nekakšna sanjska paralela raja ali pravljičnega gozda ali bukoličnega življenja izmenjevalo z normalnim odrskim dogajanjem, kjer je bolni človek razmišljal o smrti, strahu, smislu življenja, prehajanje iz njegovih rahlo patetičnih razmislekov v prežvečene simbole (najstniška kopulacija Adama in Eve, gola Eva s kačo, nekoliko predelani liki iz Rdeče kapice) in potem rezi s komičnimi plesnimi in senčnimi vložki pa niso mogli zakrpati vtisa o raztrgani dramaturgiji in premalo domišljenem poigravanju s kičem.
