Študija je zajela različne glasbene zvrti, med drugim rock, pop, hip hop, metal in elektroniko, pri čemer pa naslovi pesmi niso bili omenjeni, analizirali so le glasbo. Izsledke so objavili v reviji Scientific Report, ki jo izdaja založba Nature Publishing Group.
Pop pesmi so povečini sestavljene iz melodije in podporne harmonije, torej akordov. V študiji, ki jo je vodil Joan Serra, so prišli do zaključka, da je od srede 50. let prišlo do zmanjšanja raznolikosti ne le pri akordih določenih pesmi, ampak tudi pri izvirnih prehodih v njih. Raziskovalci so ugotovili še, da je tudi barva zvoka, torej različne teksture, ki jih med igranjem iste note proizvajajo različni inštrumenti, sčasoma postala bolj homogena. A to ne pomeni, da glasbeniki uporabljajo manj inštrumentov ali pa drugačne, v pop glasbi so od leta 1955 namreč začeli uporabljati manjšo in bolj homogeno paleto "barve tonov". Pesmi vsebujejo vse manj različnih zvokov, tako da si vsa pop glasba postaja zelo podobna, je pojasnil Serra.
In če je izbor palete zvokov z leti postajal vse siromašnejši, pa je glasnost skladb z leti počasi naraščala. Serra pravi, da je glasbena industrija že dolgo izpostavljena obtožbam, da so pesmi vse glasnejše, nekateri temu pravijo celo "vojna glasnosti", tokrat pa je bilo prvič, da so te trditve podprli s konkretnimi številkami.
Četudi raziskavi morda ne gre popolnoma zaupati, pa je treba priznati, da vsaj izpostavi določene težave na svetovni pop sceni. Vsekakor pa je najbolje, da preizkus opravite kar sami: najprej poslušajte "Unchained Melody" skladatelja Alexa Northa iz leta 1955, nato pa si zavrtite letošnjo uspešnico "Call Me Maybe" Carly Rae Jepsen. Pred tem nikar ne pozabite vsaj malce stišati zvoka.
