Zaradi negotovega položaja svojega imena ni želel javno razkriti, tudi zato ne, ker je iz domovine pobegnil pred političnim preganjanjem. "Grozili so mi, preživel sem poskus umora," je rekel. Dobili smo se v enem od lokalov na južnem koncu Ljubljane.
Napol živi
Naš sogovornik je najprej živel v azilnem domu, nato pa se je moral iz osebnih razlogov odseliti v zasebno stanovanje. To mu je posebna komisija tudi odobrila. Ker je ministrstvo za notranje zadeve finančno pomoč prosilcem za azil, ki iz različnih razlogov ne živijo v azilnem domu, spomladi v varčevalnem zamahu z 260 oklestilo na 130 evrov, se je naš sogovornik znašel v stiski. "Prejemam 130 evrov, najemnina pa znaša 150 evrov," je rekel. Gospod živi sam, po znižanju pomoči mu pomagajo preživeti sosedi. Prijateljica, ki kupuje hrano za svojo družino, jo včasih kupi še zanj. "Imam možnost vrniti se v azilni dom. A tam je psihično težko zdržati." Ljudje v ustanovah za tujce trpijo po vsem svetu. Zato nekaterim med njimi - v Sloveniji je takšnih petindvajset - medresorska komisija odobri bivanje na zasebnih naslovih zunaj doma. Od države potrjen utemeljen razlog za preselitev je imel tudi naš sogovornik. Vendar pri tem nihče ni računal s tem, da bo nova vlada prosilcem za zaščito, ki ne morejo živeti v domu, onemogočila preživetje.
MNZ bo letos s tem, da je petindvajseterico prosilcev, med njimi tudi družine z majhnimi otroki, pahnilo globoko pod rob eksistenčnega minimuma, prihranilo celih 22.000 evrov. Dokler oblasti ni prevzela SDS, so v Sloveniji prejemali toliko denarja, kolikor znaša uradno potrjeni minimalni dohodek, ki posamezniku še omogoča preživetje. Minister Vinko Gorenak je ta znesek s spremembo podzakonskega pravilnika zmanjšal za polovico in tako prosilce za azil pahnil v položaj, v katerem so le še napol živi. To se sklada z Gorenakovo napovedjo takoj po izvolitvi, da v azilni politiki Slovenija ne bo nudila "nadstandarda". Zdaj ponuja "podstandard".
Na ministrstvu za notranje zadeve sicer zatrjujejo, da se prosilci za azil iz azilnega doma odselijo "izjemoma in po navadi na lastno željo". Varuhinji človekovih pravic Zdenki Čebašek Travnik je Gorenak v nedavnem pogovoru na to temo zatrdil tudi, da "finančne pomoči ne gre enačiti z denarno socialno pomočjo, o kateri odločajo centri za socialno delo". Urad varuhinje je na naša vprašanja odgovoril, da "zaenkrat ne zaznava(j)o kršitve pravic prosilcev za azil, ki so azilni dom zapustili". Direktorica Pravno-informacijskega centra Katarina Bervar Sternad pa napoveduje ustavno presojo člena pravilnika, ki je finančno pomoč prosilcem za azil zmanjšal za polovico. "Pravica do dostojnega življenja mora biti priznana vsem ne glede na njihov status v državi. Tako je po našem kršena pravica do dostojnega življenja in načelo enakosti," pravi Bervar-Sternadova. Da je treba finančno pomoč prosilcem za azil in socialne prejemke drugih prebivalcev države vendarle (čimbolj) enačiti, saj gre za človekovo dostojanstvo, je prejšnji teden v odmevni sodbi odločilo tudi ustavno sodišče v Nemčiji (več o tem v okvirju).
Tehten razlog za izselitev
Aida Hadžiahmetović s Slovenske filantropije, ki spremlja življenje prosilcev za azil v Sloveniji, opozarja, da zgolj zaradi lastne želje prosilci za azil ne morejo zapustiti doma in se naseliti na zasebnih naslovih. Razloge za to presoja medresorska komisija, katere članica je tudi sama. "Obstajati mora tehten razlog za to, da živijo zunaj azilnega doma," pravi gospa Hadžiahmetović. "Po navadi so razlogi zdravstveni, lahko gre za prilagoditvene motnje ali za mladoletne osebe." Zunaj doma morajo med drugim živeti tudi ženske, ki so bile žrtve spolnega nasilja in ne morejo živeti v skupni ustanovi z moškimi. "Res je, da se vsakdo lahko vrne v azilni dom," pravi Hadžiahmetovićeva. A vprašanje je, ali to tudi res lahko stori. Poznavalka azilne problematike Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta nas je ob tem opozorila še na en vidik: slovensko ustavno sodišče je že pred nekaj leti odločilo, da bivanje prosilcev za azil ne sme biti omejeno le na azilni dom, saj takšna omejitev posega v njihove človekove pravice. Zoper svobodo gibanja tako država ne bi smela postavljati niti finančnih ovir.Naš sogovornik, prosilec za azil, je poudaril, da ne gre zanj, temveč za vse prosilce: "Če država ne more skrbeti za nas, naj nam vsaj dovoli oditi." Sam bi zaščito iskal kjer koli v večjih evropskih državah, a mu evropska azilna politika (tako imenovana dublinska uredba) tega ne omogoča. Prosilec za azil mora na odločbo o zaščiti vedno čakati tam, kjer je za zaščito zaprosil. "Ujeti smo v Sloveniji, nimamo druge izbire," je rekel.
