Za nameček je pred njim Italijan Molmenti fantastično opravil finalno nalogo in Petru je bilo jasno, da mu mora za kolajno uspeti sanjska vožnja. Ko se je dotaknil tretjih vratc, mu je bilo še bolj jasno, da se mu počasi izmika. A vseeno me je pozitivno presenetil, ker je po napaki znova zelo hitro ujel ritem. Zato sem bil na polovici proge prepričan, da bo na koncu med najboljšimi tremi ali celo prvi.
A ni mi jasno, kaj se je potem dogajalo z njim. Tega ne morem niti razumeti niti pojasniti, lahko le ugibam. Njegova vožnja se je sesula in to me je spominjalo na svetovno prvenstvo v Tacnu, kjer je zgornji del proge fantastično odpeljal, a bolj ko se je bližal cilju, slabša je bila njegova vožnja. Morebiti je bilo včeraj videti, kot da je v spodnjem delu proge prišlo do razpada sistema, a bi bilo logično (če bi ta trditev držala), da bi se to zgodilo že v zgornjem delu, kjer pa je svoje delo dobro opravil.
V finalu so bili doseženi časi precej boljši kot v polfinalu, kjer so bili najhitrejši na ravni dosežka kanuista Tonyja Estangueta, okoli 97 sekund. Vsi so vedeli, da je dve ali tri sekunde boljši čas od njegovega dovolj za kajakaško kolajno. Ko sta bila Aigner in Hradilek hitrejša od Francoza za dobri dve sekundi, Molmenti pa za tri in pol, Kauzerju ni ostalo drugega, kakor da je tvegal do maksimuma. A se žal ni izšlo.
Delno se strinjam, da si je z optimističnimi izjavami pred Londonom sam še dodatno naložil na ramena velik pritisk. Takšne izjave so za Slovenca nenavadne, kajti večina slovenskih športnikov in športnic gre na OI le po osebne ali državne rekorde, nekateri celo zgolj po izkušnje. Zato ga zaradi odkritih napovedi o zlati kolajni ne bi obsojal, ampak bi mu čestital. Glede na vse, kar je doslej dosegel, je logično, da je šel v London po odličje. A hkrati je prav tako res, da moraš nahrbtnik, če si ga že naložiš na ramena, potem tudi nositi.
