Dosegli sta vse možne točke, kar je med 53.000 letošnjimi maturanti tega programa uspelo le še 123. Ravnatelja II. gimnazije Ivana Lorenčiča sem vprašala, ali je ta izjemni uspeh vsaj malo zaintrigiral vlado, ali univerzo, ali kakšen štipendijski sklad, se je kdo oglasil. Iz ravnatelja se je kar usulo. Na kratko: še nikoli se ni zgodilo, da bi pristojne s kake slovenske univerze ali ministrstva zanimalo, kje bo izjemno uspešen dijak ali dijakinja študiral(a), kaj šele, da bi jim kdo ponudil štipendijo. Zato pa ugledno mariborsko gimnazijo in še nekatere druge pogosto obiščejo znane tuje univerze - od New Yorka do Madrida - in dijakom predstavijo študij na svojih univerzah ter možnosti za ugodne štipendije. Mojca gre študirat na NYU, Mena na Cambridge. Se bosta kot strokovnjakinji vrnili v domovino? Kdo bi vedel. Ravnatelj pravi, da se "njegovi" v glavnem niso vrnili.
V prihodnje bomo talente tujcem podarjali še bolj radodarno. V tujini ne bodo ostajali le tisti, ki se bodo tako odločili zaradi zaslužkov, delovnih pogojev ali družine, temveč tudi tisti, ki bi se sicer radi vrnili domov. Zanje bo namreč na voljo še manj primernih delovnih mest. Zelo verjetno je tudi, da bo na tuje po znanje odhajalo še več ambicioznih mladih ljudi. Kajti kdo pa si želi študirati na fakultetah, na katerih profesorji ne vedo, ali bodo prihodnji mesec dobili plačo in ali bo mogoče študijski program izvesti v "klasični" obliki ali pa ga bo treba urno obtesati na zakonski minimum, kar so denimo že storili na mariborski fakulteti za matematiko in naravoslovje, pa še vedno ne vedo, kje bodo našli denar za plače. In podobno sporočajo z vseh slovenskih javnih univerz...
Vlada vztraja pri svojem: rezerve so, na univerzah naj se potrudijo in jih najdejo. Pri čem bi bilo mogoče prihraniti, brez hude škode za kakovost ali vsaj normalno delovanje, je iz skopih odgovorov šolske oblasti mogoče le slutiti. Ob tem minister Turk mirno pričakuje, da bodo na fakultetah ustvarjalno sodelovali pri odpravljanju selekcijske vloge mature. Po zelo okvirnih zamislih koalicije naj bi namreč po novem o vpisu (so)odločali sprejemni intervjuji in preizkusi za določen študij nujnih sposobnosti, ker da zgolj uspešnost na maturi ni dokaz primernosti kandidata za študij. A na univerzi se v glavnem ne strinjajo z ministrom. Matura je dodelan sistem, njeni rezultati so pravični in objektivni, trdijo strokovnjaki za edukometrijo, sprejemni izpiti pa humus za nepotizem in korupcijo. Študentje se sicer strinjajo, da bi s sprejemnimi izpiti lahko zmanjšali fiktivnost vpisa in povečali kvaliteto študija, toda kdo in kako bo zagotovil, se sprašujejo, da bodo merila izbire dovolj objektivna, kdo si bo lahko privoščil plačljive priprave na sprejemne izpite, kdo bo zmogel tekati z izpita na izpit...
Minister na te ugovore ni rekel še nič. Analize o posledicah spremembe vpisnega postopka tudi še ni predstavil. Zagotovo ne vemo niti tega, ali so najuspešnejši maturanti pri študiju in v življenju statistično pomembno uspešnejši od povprečnih. Kaj šele, da bi kdo raziskal, kako uspešni so v primerjavi s "splošnimi" maturanti oni s poklicno maturo in petim predmetom. Za zdaj le zdrava pamet pravi, da bosta gozdarski tehnik ali vzgojiteljica težko uspešno študirala filozofijo ali umetnostno zgodovino. Na vse bolj praznih in ubožnih fakultetah o tem ne rečejo nič. Vzamejo vse.
