Po prvih dveh mesecih zimske tekmovalne sezone bi laični opazovalci, ki so pričakovali čudeže, lahko delali zelo enoznačne zaključke.

Po drugi plati je bil vsem konkurenčen 16-letni Miha Šimenc, sedmi na zimskih olimpijskih igrah mladih v Innsbrucku, sicer mlajši brat Mateja, Hudačevega varovanca. Hudačevim varovancem so skakali v zelje tudi Rok Tršan, ki je po mesecu vadbe s Hudačem odšel pod okrilje Marka Gracerja, Matjaž Gorjanc, sicer najhitrejši na tekmi svetovnega pokala na Rogli, Aljaž Praznik, Matija Rimahazi... Dejstvo je, da tako izenačene konkurence v Sloveniji že dolga leta ni bilo. "Izstopa četverica, tisti, ki so bili po predispozicijah v ospredju že poleti. Drugi se jim na posameznih tekmah približajo. Vsak je primer zase," na kompleksno zgodbo opozarja Ivan Hudač.

Da preskok ni mogoč čez noč, posebno še, ker nihče od njih ni rojen za svetovnega prvaka, se vidi po malih utrinkih. K Hudaču so prišli podhranjeni na mnogih področjih. "Mislili smo, da trenirajo dovolj, celo preveč, pa nas Hudač opozarja drugače," je v nedeljo na državnem prvenstvu pripomnil eden najbolj cenjenih klubskih trenerjev. Zasledili smo kar nekaj zanimivih zgodbic o tem, kako zorijo mladi tekači. Po državnem prvenstvu v sprintu štafet konec decembra na Rogli so Hudačevi varovanci po naporni tekmi brez prisotnega nadzornika naredili še trd intervalni trening. Klavžar in Potočnik sta sama sprintala, kot bi šlo za težko stavo. "To je bilo v programu. Zaupanje med trenerjem in tekmovalcem je osnova. Če dela vsak po svoje, napredka ni," je pristop takrat zadovoljen komentiral Hudač.

Po tekmi pokala Geoplin na drugi novoletni dan na Pokljuki jih je denimo pošteno oštel zaradi taktiziranja, ker so se ob skupinskem startu le gledali med sabo. "Tekma je bila za vas dolga le tri kilometre, ne pa deset! Le kako boste na močni mednarodni tekmi zdržali 15 kilometrov na polno. Zame ni pomembno, kdo zmaga, ampak le pristop," jih je podučil.

Tudi konec tedna na Javorniški planini se je videlo, da je v njem kar vrelo, ko je gledal taktiziranje Potočnika, Klavžarja in Gorjanca v lovu za Tršanom. "Če bi bili skupaj, bi bila to izredno zanimiva tekma," je pripomnil Hudač, ki se zaradi klubskega rivalstva v taktiko očitno ni želel vpletati. Glede na to, kako glasno in energično deli nasvete, je očitno, da mu motiva ne manjka. Želi, da bi fantje doumeli, da bližnjic do uspehov brez garanja ni. Rivalstvo ducata mladih tekačev, tudi tistih, ki niso njegovi varovanci, je osnova, na kateri gradi. Vsi šele prihajajo v zgodnja članska leta, ko le redki supertalenti že opozorijo nase v elitni svetovni karavani. "Fantom dajemo priložnost. Da bi spoznali, da v tekaškem športu življenje ni podarjeno za uživanje, ampak je življenje ustvarjeno za garanje," poudarja Hudač.