Fantje so bili po našem zadnjem sestanku še pri njihovemu profesorju, ki je zahteval, da se pred zagovorom elaborat popravi, tako da bo “ustrezal zahtevam predmeta.” To je poleg malenkosti, kot na primer drugačna ubeseditev SWOT analize, pomenilo tudi precej velike posege v predloge poslovodstvu za boljše poslovanje. Njegov najbolj zabaven predlog je bil, da se podjetje vključi v Gospodarsko zbornico, ker bi tako povečalo dobiček za 20 odstotkov. Ker je to dokaj neutemeljena trditev, sem vprašal, zakaj so jo vključili v seminarsko nalogo? …ker je profesor rekel, da je tako prav.
To me spominja na mojo zgodbo iz sedmega razreda osnovne šole, ko sem bil vprašan pri zemljepisu. Zemljepis sem imel rad in pri tem predmetu sem imel odlične ocene tudi kasneje v gimnaziji. Zato sem brez težav odgovoril učiteljici na vprašanje: Zaradi česa je Kitajska v knjigi rekordov? Moj odgovor je bil tak, kot v učbeniku: Kitajska je dežela z največ prebivalstva in po površini druga največja država v Aziji. Na Kitajskem sta tudi najdaljši reki v Aziji – Modra in Rumena reka. Potem pa sem dodal še en stavek: Kitajska ima najvišji vrh sveta – Mt. Everest. Katastrofa! Ne! To pa ni prav. Ja, kako ni prav, gospa učiteljica??? Ni prav, Matija, štiri, sedi. Tudi ko sem odprl atlas in pokazal, da je dejansko to najvišji vrh Kitajske, ni zaleglo. Učiteljica je izrekla stavek, ki ga verjetno ne bom pozabil do konca življenja: “Himalajo in Mt. Everest bomo obravnavali pri Južni Aziji, ti pa si vprašan Jugovzhodno Azijo, zato je tvoj odgovor napačen!”
S tem, ko zahtevamo, in z lepimi ocenami nagrajujemo, samo "učbeniške odgovore", obenem pa kaznujemo vse oblike drugačnega razmišljanja, dajemo mladim vedeti, da se s svojo glavo ne splača razmišljati. Učimo jih, da je biti drugačen nezaželeno početje, zato je za vse boljše, da se čimbolj pomešajo v povprečje. To je nevarno. Drugačnost sicer sama po sebi nima vrednosti, ampak če si ne upamo biti drugačni, ne bomo nikoli kreativni!
Tako po osemnajstih letih, kolikor traja šolanje od vrtca do diplome, dobimo generacijo pasivnih ljudi, ki je navajena, da lahko največji uspeh pričakuje takrat, ko bo najmanj izstopala. Posledice tega čutimo povsod, v podjetništvu pa še posebej.
Nujno je, da se to spremeni!
Najprej moramo spremeniti koncept podajanja znanja. Model učilnice, v kateri je en učitelj, ki zgolj podaja informacije, učenci pa ga poslušajo in si pasivno delajo zapiske, je zastarel. To je delovalo pred tristotimi leti, ko je bilo nemogoče priti do informacij po drugi poti. Danes, ko ima takorekoč vsak od nas dostop do interneta, je zgolj podajanje in pomnjenje informacij nesmiselno. Zahtevati moramo več, mnogo več.
Še bolj pomembno pa je zavedanje, da se nam zaradi hitrega tehnološkega razvoja sploh ne sanja, kakšen bo naš svet čez pet let, v šolah pa bi naj vseeno učili za življenje, dolgo več desetletij. Kot osrednji cilj izobraževanja moramo zato postaviti iznajdljivost in ustvarjalnost. Nismo več v srednjem veku, ko je bil pogoj za uspeh zgolj posedovanje znanja, ali v času socializma, ko smo imeli eno službo vse življenje. Najuspešnejši so danes tisti, ki znajo svoje znanje unovčiti, se prilagoditi novim situacijam in postati inovatorji.
Temeljni problem našega šolskega sistema vidim v dejstvu, da stigmatizira napake, hkrati pa na drugi strani ne pričakuje odličnosti. Nekdo lahko diplomira, a je vseeno funkcionalno nepismen in nima pojma o svetovni zgodovini, ker je vsa leta imel oceno pri slovenščini in zgodovini dve. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi imeli samo petdeset odstotni kriterij za pozitivno opravljen izpit iz cestnoprometnih predpisov? V šolah pa smo očitno s tem pripravljeni shajati. Trenutno stanje moramo postaviti na glavo. Naše šolstvo ne bi smelo več stigmatizirati napak, a na koncu bi moralo zahtevati odličnost.
Zato se moramo osredotočiti na izkustveno učenje. Osrednji prostor v izobraževanju bi morali imeti projekti, ki so osredotočeni na konkretne rezultate, za dosego katerih morajo mladi uporabiti znanja z več področij ter svojo ustvarjalnost in iznajdljivost. Na tak način bodo potrebno teorijo spoznali mimogrede, pa še zapomnili si jo bodo za vse življenje. In to niso seminarske ali projektne naloge, ki jih študentje tako pogosto pišejo. Kako bomo lažje naučili študente ekonomije, ali se splača prodajati limonado pred šolo? Tako, da bomo naredili swot analizo in projekcijo prodaje, ali tako, da bomo tam postavili stojnico in en dan prodajali?
To je izhodišče za podjetniške krožke, ki jih že več let vodim v osnovnih šolah. Nekaj ur na teden damo mladim proste roke pri ustvarjalnosti in iznajdljivosti, ko morajo prepričati župana, da se slika z njimi, zbirati prostovoljne prispevke za šolski sklad, posneti TV reklamo, zaslužiti žepnino…
Beseda podjetništvo v imenu krožka ne pomeni, da mlade učim služiti denar. Naš cilj je vzbuditi pri mladih razmišljanje, ki pravi, da lahko dosežemo vse, kar si zadamo, le iznajdljivi moramo biti. To je zame prava definicija podjetništva.
Preden bomo uspeli reformirati celoten šolski sistem bo žal preteklo še mnogo vode. Podjetniške krožke, ki spodbujajo kreativnost, pa lahko kot dodatno dejavnost v šole vključimo že zdaj. Letos jih izvajamo samo na treh šolah in močno si želim, da se ta številka naslednje leto poveča. Za to pa potrebujemo še več pedagogov in ravnateljev, ki bi bili pripravljeni sprejeti izziv in odpreti vrata šol za naše krožke. In upam, da bo imela posluh za naš projekt tudi država, ko bo delila proračunska sredstva.
