Ob najnovejši uprizoritvi Prešernovega gledališča Kranj - že tretji v letošnji sezoni - se najprej porodi vprašanje o repertoarni izbiri. Kaj pravzaprav ponuja enodejanka irskega dramatika Seana O'Caseyja z začetka tridesetih let prejšnjega stoletja? Kaj najbolj pritegne v Koncu začetka, burleskni igri s katastrofično noto (prevod Borisa Pintarja je bil v Café teatru leta 1998 uprizorjen pod naslovom Katastrofe), v igri, ki vsebuje zamenjavo vlog pri izvajanju domačih opravil? Prej kot izziv o prevzemu opravil nasprotnega spola, opravil, ki jim je, kakopak, lastna tradicionalna določenost, uprizarjanje spodbudijo zgode in (predvsem) nezgode komičnega para v sestavi moža in soseda z ustrezno imensko blizuzvočnico (Darry - Barry). Prej kot v boju med zakoncema - tega dejansko preglasi kraval, ki ga zganjata klovnovsko burleskni figuri - pa tudi prej kot v dialoški in fabulativni gradnji (opravka imamo s predvidljivim sosledjem, pri katerem je pogrešati izrazno ostrino), je uprizoritveni poriv najti prav v "klovnijadah" moške dvojice, ki že ob branju igre vzbudijo asociacijo na znamenite dvojice takšnega tipa, kakršno na primer sestavljata Pat in Mat.

A režija Matjaža Pograjca, tudi avtorja priredbe s poudarjeno zaključno spremembo (žena odide), in dramaturgija Blažke Müller Pograjc klovnovski značaj predvsem vidno poudarita (brez rdečih nosov pač ne gre). Medtem pa je v nezgodah stopnjevano dejanje, ki ga protagonista za razliko od junakov češke risane serije ne pripeljeta do (zadovoljujoče) končne rešitve, v kranjski postavitvi pravzaprav upočasnjeno. Namerno ali ne, a kar se zgodi v Pograjčevi uprizoritvi, je predvsem mrtvi tek dogajanja, ki ne drži gledalčeve pozornosti in zastranjuje gibalo igre; izvajanju dvojice (Matjaž Višnar in Pavel Rakovec) primanjkuje režijsko-dramaturške učvrščenosti. Četudi se žena (Darja Reichman) mestoma pojavi (v moževi delovni vlogi s posrečeno leseno kosilnico) in predstava tako spomni nanjo, se izhodiščni izziv zabrisuje. In četudi je v uprizarjanje vnesena neposredna navezava na šov talentov (pobratena soseda vadita svoj nastop), gre pri tem bolj za priredbeni dodatek kot pa za reflektirano potezo, ki bi kritično zarezala v ta (tekmovalni, pozornost iščoči) vidik stvarnosti današnje družbe in postavila O'Caseyjevo besedilo v perspektivo sedanjega časa.

Kranjski Konec začetka, ki se v približevanju občinstvu odloči za uporabo gorenjskega narečja, se torej odmakne od ritma stopnjevanja, v tem pa zatava znotraj polja lastnega gibanja ter izgublja svoj (grobi) komični potencial. Če se v odgovor na vprašanje o izbiri besedila ponuja komedijska narava repertoarnega člena sezone, pa se realizacija v učinku ne uskladi s to namero. In že res, da lokalizirana interpretacija v vsebinsko ne ravno vznemirljivo besedilo vpelje dodatni material, vendar ga ne zagrabi z dovoljšno trdnostjo; prej se izraža z govorico njegove gole danosti. Glede na vse skupaj pa morda ne preseneti spremljajoči vtis vprašljivosti repertoarnega izbora.