"Zato od torka naprej lahko pričakujemo vse, celo 'kakšnega lovca, ki bo streljal tako kot v primeru Krambergerja', ni več mogoče izključiti."

Janez Janša meni, da obstaja tudi možnost samomora iz zasede.

***

Odvija se poskus politične likvidacije Janše.

Jože Tanko, poslanec, rad prisluhne lovskim zgodbam.

***

Liberalna akademija je več kot rezervni ešalon. To je - pravzaprav ne vem, v kakšnem vojaškem jeziku naj rečem - to je pehota te leve opcije.

Jože Jerovšek meni, da je Liberalna akademija najbolje organizirano lovsko društvo pri nas.

***

"Janez Janša je nedolžen in mu ob tem v Slovenski demokratski mladini izrekamo vso podporo!"

Mladež SDS odločno nasprotuje krivolovu.

***

Neverjetno. V začetku prejšnjega tedna se je začelo med novinarskimi kolegi šušljati, da veliki lovec pripravlja inscenacijo atentata!? No, meni se je to zdelo nekoliko neverjetno in banalno. Menda ja ne? Zaigrani poskus samomora iz zasede, sem cinično komentiral. Prepričan sem bil, da se kaj takega res ne mota po glavi nekaj podobnega ne velikemu lovcu ne komu drugemu. Pa sem se zmotil. No, delno. Res ni prišlo do inscenacije neuspelega atentata, a veliki lovec je začel lansirati zgodbe. Kakršne mu pridičijo. Kar je, milo rečeno, nedostojno. Namreč, v primeru Kramberger se je resnično zgodil umor. Politični umor vsaj toliko, kolikor je bil Kramberger - sicer svojevrsten - politik. Motivi morilca niso popolnoma razjasnjeni. Menda je na prvih zaslišanjih neposredno po umoru rekel, da mu je šel s svojim "nakladanjem" - preprosto in banalno - na živce. "Pa s'n ga pokna," je menda zaokrožil. A to, da motiv ni pojasnjen, še ne pomeni, da je spodobno manipulativno opletati s špekulacijami, za katere ni nobenih dokazov, še indicev ne. Takšno opletanje kaže vsaj na pomanjkanje pietete, če ne že kaj drugega. Dejstvo, da izjavo vleče iz nekega nepodpisanega, a razkrinkanega nedopustnega in neustrezno sankcioniranega spletnega pisanja policijskega uslužbenca (!) proti njemu, tega nedostojnosti ne ublaži.

Ampak tisti, ki menijo, da je cilj politične publicistike apologija, ne pa kritika političnih praks in ekscesov, očitno menijo, da je treba norčije jemati zares, iz resničnih groženj pa delati norčije. Tako se je še enkrat več oglasil Vinko Vasle. Kje drugje kot na MMC nacionalne televizije. In se norčeval iz Dejana Karbe, ki je za Mladino izpovedal, da mu zaradi pisanja o aferi Patria grozijo. Kot je srhljivo izkušnjo izpovedal tudi novinar Berglund. Ne vem, ne morem soditi o končni resnici. A tako eden kot drugi sta povedala takšne podrobnosti, da jih je mogoče (in nujno) preveriti. Če pa nekdo poskuša vnaprej smešiti - in zato so mu na nacionalki širokogrudno odprli novo rubriko - tako resne navedbe, je to verjetno v funkciji zagovorništva neke politike in nekega politika. Po Depali vasi, ko so vojaki pomagali skakati v hruško civilistu, je treba vsakršno grožnjo jemati zares. In vse od Depale vasi se je skrajno banalno ukvarjati s tem, zakaj je neki politik, ki je tudi sicer eden ključnih akterjev na politični sceni, umeščen v redno observacijo in kritiko. Kot je to storil Rončević v Reporterju. Da, v Reporterju, ki bolj zasluži naziv glasilo, kot revija, saj resno tekmuje z Demokracijo v partijnosti, enodimenzionalnosti, nezmožnosti refleksije. Nedavno se je pisec tega glasila obregnil ob Mladino, kasneje še ob podpisanega (v naslovni vlogi) ter tudi Vezjaka in Lorencija in domnevno enostranskost. Rončević? V Reporterju? Naj fant, ki ljubi statistične izkaze, prešteje, kolikokrat so omenjeni trije v primerljivem časovnem izseku kritično pisali o ključnih akterjih, ki v poenostavljeni dihotomiji predstavljajo levoliberalno stran, kolikokrat je trojica Rončević, Makarovič, Tomšič kritično pisala o Janši in politični opciji, ki jo pooseblja. In podobno primerjavo naj poda za Mladino in Reporter. Jaz se pri najboljši volji ne spomnim nobenega primera kritične refleksije slednje trojke. In slednjega glasila. Še več. Celo, ko je bila aktualna afera Blairov govor, sta se dva izmed njih (eden na radiu, drugi na televiziji) prijetno zapletala v poskusih minimaliziranja ekscesa.

A kakor koli. Razlike obstajajo celo na ravni strankarske politike. Ena je po vojaško organizirana in disciplinirana, druga nepredvidljiva, na trenutke samodestruktivna. Pravkar je padel Pahor. Odnesla ga ni (glede na izid zadnjih volitev) generična opozicija, ampak razhajanja v političnem bloku. Kar, danes to sicer ni težko ugotoviti, je bilo pričakovano. Namreč, ta koalicija je bila od vsega začetka obsojena na propad. Tudi, če ne bi bilo hude gospodarske in finančne krize s vsemi posledicami. Prvič zato, ker to ni bila programska koalicija, ampak zgolj koalicija proti nosilcu nasprotne politike, kar je premalo za uspešno dolgoročno animacijo javnosti, in drugič, ker je bil (kot sem napisal takoj po nastopu mandata) najšibkejši člen koalicije sam mandatar. Nesamozavesten, nebogljen in nesposoben za vodenje vlade.

V redu. Koalicija je razpadla, rekonstruirana vlada ni dobila zaupnice, Pahor je padel. Še na predvečer glasovanja so se akterji na levi tolažili, da črnih scenarijev ni na obzorju, da po črnem torku pride običajna sreda. Kar, prevedeno iz jezika prispodob v običajen politični besednjak, pomeni, da se bo pač začel predviden postopek iskanja in predlaganja novega mandatarja. To je res, a le če bo Pahor to dopustil. In če gre verjeti denimo Dušanu Kumru, je načelno Pahorjevo žuganje s predčasnimi volitvami pokrito z voljo večine poslancev SD. Če je temu tako, potem je v tem političnem pokru kar nekaj poražencev. Prva med njimi je stranka Zares, ki ima v tem trenutku najmanj možnosti za ponovno uvrstitev v DZ. Komaj kaj več možnosti ima LDS. Desus je v nekoliko boljšem položaju. Najbolj gotova je uvrstitev SD, a z radikalno nižjim rezultatom kot na volitvah 2008. A po drugi strani čim prejšnje volitve ustrezajo le opozicijski SDS oziroma Janezu Janši. SNS je ta čas šibka, kot že dolge ne. Ljudski stranki pa bi vsak teden in mesec odlaganja predčasnih volitev prinesel kakšno dodatno odstotno točko. Seveda pa nad hitenjem na volitve ne morejo biti navdušene niti nove civilnodružbene skupine z ambicijami nastopa na volitvah, ker bi jih predčasne volitve lahko prehitele. No, počakati moramo, koliko so navdušeni klici k predčasnim volitvam iskreni.

In predvsem, kaj resnično razmišlja padli Pahor. O čem razmišlja človek, obsojen na smrt? O tem se veliko piše in govori, a malo ve. O čem razmišlja človek, ki je mrtev. Tega nihče ne ve. Tudi ko gre zgolj za stanje politične smrti.