Kaj pa prevzem Dela? Kdaj je že bilo to, leta 2007? Pravzaprav ne, potekal je, nenapovedano in tiho, že prej, leta 2004. In nikogar ni motilo: niti UVK, niti ATVP, niti vlada oziroma njeno kulturno ministrstvo se niso zganili, ko je bodoči prevzemnik s povezanimi osebami in delniškimi parkirišči obvladoval več kot četrtino, pa tretjino in nato polovico največjega časopisnega založnika v Sloveniji. Kot se tudi leta 2007, v času neke druge vlade, niso, ko je Delo prevzelo Večer. Nedovoljena lastniška in nedovoljena koncentracija na trgu - pa kaj? Kar se je začelo pod eno vlado in medijskim zakonom, se je končalo pod drugo vlado in drugim zakonom.

Bi "padli" medijski zakon to preprečil, če bi takrat veljal? Gotovo ne, interes politike in (posledična?) negibnost regulatorjev lahko opravita, to zdaj že vemo, ne le z medijskim, ampak tudi z zakonom o prevzemih, gospodarskih družbah, trgu kapitala, finančnem poslovanju..., celo s sodišči. Ampak, ali bi predlagani medijski zakon, če bi veljal že nekaj let, preprečil vsaj, da lastniki in uprave medijev ne bi izigravali določil o imenovanju odgovornega urednika? Ni verjetno, predlog je resda na papirju v imenu novinarske avtonomije (v interpretaciji, kakršno je očitno zagovarjal v pisanje zakona vpleteni krog "prizadetih") do skrajnosti "posamoupravil" postopek imenovanja, ni pa predvidel možnosti nespoštovanja in sankcij zanj. Kot tega tudi sedanji zakon ne vsebuje. Sploh, spet in zlasti zato, ker politika (na oblasti), enkrat ena, drugič druga, nima volje in interesa, da bi spoštovanje zakonov zagotovila brez izjem.

Drugače rečeno, vsak "velik" slovenski medijski "primer" zadnjega desetletja se je v "grobem" in v "umazanih podrobnostih" dogajal v skladu, mimo in v nasprotju z zakoni, skoraj poljubno. (Kot se je skoraj poljubno v tej državi dogajalo vse preveč tega na vse preveč področjih.) Če je politiko na oblasti (torej državo) kaj "zmotilo", jo je kvečjemu za nazaj, ko je bilo treba "medijsko krajino" spraviti v sklad z lastnimi predstavami o njeni "idealnosti" in "družbeni koristnosti" občil, kajpak drugačnimi od tistih, ki jih je imela prejšnja oblast. Tako smo dobili najmanj dva medijska zakona in bi (vsaj v državnem zboru) še tretjega, če ne bi del na oblasti vztrajajočega dela koalicije nenadoma ugotovil, da tistega, kar je pripravila ministrica medtem bivše koalicijske stranke, s pogledom na bližnje volitve in morebitne povolilne (velike) koalicije, morda ne bi bilo priporočljivo sprejeti (in tvegati referenduma).

Kakšne hude škode zato, ker novega medijskega zakona ne bo, ni pričakovati, problem pa je, da je predlog zakona nastal in "padel" na napačnih podmenah in razlogih, med drugim o "nezaščitenih" novinarjih, ki bi..., recimo, delali dobre časopise ali oddaje, če ne bi bilo "grdih" lastnikov in politikov ("njihovih"), ki jim tega ne omogočijo ali jih kar naravnost onemogočajo. Pustimo ob strani to, da avtonomije novinarjem (kot svobode državljanom) ne more dati noben zakon, ampak si jo je treba vedno znova, skoraj dobesedno vsak dan zaslužiti z držo (nasproti politiki, lastnikom in neredko tudi glavnemu toku javnosti) in verodostojnostjo objavljenega: če je bil namen zakona zagotoviti večjo novinarsko avtonomijo, potem so bile menda s samim predsednikom vlade usklajene rešitve glede tega povsem neživljenjske in verjetno tudi neustavne.

In naprej: če je bil namen zakona preprečiti, da bi "vstopali v lastniška razmerja tudi lobiji, ki bodo lahko šarili po medijih in jih izčrpavali", potem se to šarjenje ni začelo v času veljavnosti sedanjega, ampak prejšnjega zakona o medijih - in v nasprotju z njim (ter zakoni o prevzemih, gospodarskih družbah, trgu kapitala...), novi zakon pa ne bi prinesel nobenega samodejnega jamstva, da se to, kot rečeno uvodoma, s kakšnim "primernim" direktorjem UVK ali ATVP ne bi znova zgodilo; če je bil namen zakona "depolitizacija" medijev, potem svet za medije ni imel v njem kaj iskati, saj je še sleherni tovrstni institut menda strokovne in civilne družbe politika zlahka instrumentalizirala (spomnite se samo nekega društva matematikov, ki je bilo svojčas glavni "kadrovik" v programski svet nacionalke); če je bil namen zakona pomoč medijem v finančnih težavah, potem je le odpiral nova vrata za politično "uravnoteževanje", bolje rečeno discipliniranje, in/ali favoriziranje "naših"...

Seveda pa predlog zakona o medijih ni padel zaradi omenjenih napačnih podmen, izhodišč in rešitev (v temelju katerih je tudi sicer neverjetno razširjeno in trdovratno prepričanje slovenske politike vseh barv, da do "boljšega jutri" manjka "le" še nekaj sprememb zakonov z ustavo na prvem mestu), temveč iz prej omenjenega, vrste drugih oportunističnih premislekov (ki s samim zakonom niso povezani) in verjetno tudi nekaterih aktualnih interesnih španovij. Žal je tako šla po zlu tudi uskladitev z bruseljskimi direktivami in odprava prikaza nasprotnih dejstev, a tudi ta "postranska škoda" je posledica zmotne predstave o potrebni "zgodovinskosti in celovitosti" slehernega zakona, o tem, da so vedno dovolj dobre le "velike reforme" in "male ustave", ne pa pragmatične spremembe in majhni koraki proti določenemu cilju.

Da je zakon obtičal že v državnem zboru, pa ni dobro le za proračun, ampak v bistvu ustreza vsem "deležnikom". Politiki bodo lahko še naprej imeli slabo mnenje o - ne vsak o vsakem - medijih (podobno slabo, kot ga imajo novinarji o - ne vsak o vsakem - politikih), novinarjem razlogov za "nekonkurenčnost" ne bo treba iskati tudi pri sebi (lastniki pa ne bodo imeli potrebe, da bi novinarje imeli za kaj več kot strošek), javnost oziroma družba bo z občili in javnim komuniciranjem lahko še naprej nezadovoljna (novinarji pa razočarani, ker javnost zanje nima posluha), del politike bo še naprej kritičen do enih, del politike do drugih medijskih "tajkunov" (in nasprotno), oboji pa se bodo skupaj z novinarji delali, da so vse, kar jih zanima, profesionalni, verodostojni in avtonomni mediji ter transparentna pravila igre, ki jih spoštujejo v dobro demokracije in tržnega gospodarstva.