Kaheksija pomeni velik upad telesne mase, tako mišične kot maščevja, in povečano vnetno aktivnost v organizmu. Diagnozo postavijo, kadar bolnik v zadnjih šestih mesecih izgubi več kot pet odstotkov telesne teže in ima ob tem vsaj tri od naslednjih dejavnikov: izguba mišične mase in moči, utrujenost, nizek indeks puste telesne mase, izguba apetita, odpor do hrane.

"Kaheksija ni le pogost spremljajoč pojav pri bolezni, ampak je tudi klinično pomembna, saj začnejo ob kaheksiji propadati tudi funkcije drugih organskih sistemov, na primer srčno-žilnega, povečajo se zapleti zdravljenja in bolezni, zdravljenje je s tem manj uspešno, poveča se umrljivost bolnikov," je povedala asis. Živa Mrevlje iz Kliničnega oddelka za Gastroenterologijo UKC Ljubljana in članica Slovenskega društva za klinično prehrano, ki je nedavno za zdravstvene delavce pripravilo prvo strokovno konferenco na to temo.

Izguba telesne teže na primer pri rakavih bolnikih napoveduje slab odziv na kemoterapijo in slabšo prognozo. Bolniku prav tako zmanjša možnost gibanja, vse to pa vpliva tudi na njegovo samopodobo, čustvovanje in medosebne odnose.

Pogosto stanje

Kljub resnosti je ta problematika še vedno pogosto prezrta. Tudi zato, ker je še do nedavnega veljalo, da kaheksija nastopi v končni fazi rakavih bolezni in da takemu bolniku ne morejo pomagati. Vendar sodobne ugotovitve kažejo, da je to stanje pri kroničnih bolnikih zelo pogosto. Tako je kahektičnih na primer kar od 60 do 80 odstotkov rakavih bolnikov, od 30 do 60 odstotkov bolnikov s kronično ledvično boleznijo, od 16 do 42 odstotkov bolnikov s srčnim popuščanjem in 30 odstotkov bolnikov s KOPB. "Ocenjujemo, da ima kronične bolezni desetina prebivalstva sodobnega sveta in da ima deset odstotkov kroničnih bolnikov kaheksijo. To pomeni, da ima kaheksijo v Sloveniji 20.000 ljudi," je Mrevljetova ocenila razširjenost motnje.

Ne drži, da je kaheksija znak terminalne faze bolezni, takrat postane le očitna. Tako ima kaheksijo že ob postavitvi diagnoze na primer 80 odstotkov bolnikov z rakom zgornjih prebavil in 60 odstotkov bolnikov z rakom pljuč. Pri velikem številu teh bolnikov kaheksija ni očitna, saj je morda prišlo le do blage izgube telesne teže, veliko kroničnih bolnikov pa ima že v osnovi visok indeks telesne mase.

Ukrepati že v prekaheksiji

Problem s kaheksijo je, da v hudi obliki, ko pride že do hudega propadanja mišic, terapevtski ukrepi niso več učinkoviti in propada organizma ni mogoče ustaviti, kaj šele povrniti v prejšnje stanje. Terapevtski ukrepi so učinkovitejši pri blagi kaheksiji oziroma prekaheksiji, kot so poimenovali skupino kroničnih bolnikov, ki so v zadnjih šestih mesecih izgubili manj kot 5 odstotkov telesne mase, imajo vnetni odziv ter zmanjšan apetit in občutek za lakoto. "Kaheksija je sindrom, ki ga je treba preprečiti in zdraviti," je poudarila Mrevljetova.

Kahektični sindrom je lahko posledica bolezni in zdravljenja, kot na primer pri bolnikih s kronično ledvično odpovedjo, kjer je zdravljenje povezano z omejenim vnosom hrane, omejevalno dieto, uremičnim sindromom in metabolno acidozo, ki je eden najpomembnejših dejavnikov za razgradnjo beljakovin pa tudi izgubo apetita in želje po hrani, je pojasnil doc. dr. Bojan Knap iz Kliničnega oddelka za nefrologijo UKC Ljubljana.

Delno je kaheksija tudi posledica slabe prehranjenosti. Zato bi morala biti prehranska podpora ena nujnih sestavin zdravljenja kroničnih bolnikov. Bolniki so lahko kahektični, čeprav tega ni videti, ker so debeli. Velja pa tudi obratno - niso vsi slabo hranjeni bolniki tudi kahektični.

Nujna prehranska podpora...

"Bolje bi bilo, če bi kaheksijo preprečili in ne zdravili. Zdaj imamo znanje in verjetno tudi orodja, da to uresničimo," je prepričan Maurizio Muscaritoli, profesor interne medicine na Univerzi v Rimu. Zavzema se za nov pristop vzporednega zdravljenja kroničnih bolnikov, kjer v obravnavi kroničnega bolnika poleg zdravnika, medicinske sestre in psihologa sodeluje tudi dietetik. Na tak način se zagotovi nenehna prehranska podpora bolniku in izboljša uspešnost zdravljenja oziroma upočasni napredovanje kronične bolezni.

Tako bi morala ob poti zdravljenja bolezni, kot jo poznamo zdaj, vzporedno potekati tudi pot prehranske podpore. Muscaritoli predlaga, da bi morali na primer pri bolniku z rakom najkasneje v štirih tednih po postavitvi diagnoze narediti tudi oceno prehranjenosti in prehranski načrt, redno spremljati njegovo prehransko stanje in po potrebi ukrepati. Žal pa je prehranska podpora bolnika še danes v procesu zdravljenja zelo zanemarjena. Tako bi bilo za začetek spreminjanja tega odnosa dobro že to, da bi zdravnik bolnika sploh napotil do prehranskega svetovalca in izkoristil vsaj možnosti za prehransko svetovanje, ki danes že obstajajo, je povedal Muscaritoli.

... in telesna dejavnost

"Mišice niso samo za gibanje, so največji organ v telesu, ki omogoča gibanje in vpliva na metabolične in endokrine procese v telesu. Ko izgubimo mišice, ne izgubimo le gibanja, ampak tudi druge stvari," pravi Muscaritoli. Vendar ko je človek enkrat v postelji, tudi s prehransko podporo ne bo mogel pridobiti mišične mase. Zato je izjemnega pomena tudi telesna vadba, predvsem vadba za moč, ki naj jo podpre tudi vztrajnostni trening.