Tiha Teja Gregorin po Andreji Grašič - Koblar in Tadeji Brankovič -Likozar nosi breme prve dame biatlona. To bo opravičevala tudi danes popoldne ob 14.15 na preizkušnji na 15 kilometrov skupaj z Andrejo Mali in Tadejo Brankovič - Likozar. "Za Tejo velja, da v uvodnih krogih ne teče najhitreje. Marsikdo bi mislil, da se nalašč špara. Vem, da gre na polno, na koncu pa je sposobna iz sebe iztisniti prav vse, tako kot Janez Marič. In trpi kot Kristus," je tekaški ekspert Velepec pristavil segment Ihanke, ki pa po prebolenem virusu, "parazitu iz Östersunda", pri šesti biatlonki sezone ni sporen.
Biatlonska sestavljanka teka in streljanja je zanimiva uganka. Prav psihična priprava je za domače biatlonce in biatlonke še posebej pomembna, ker ima Pokljuka status malega svetovnega prvenstva. Moti lahko že glas uradnega napovedovalca, kakšen vzdih iz ozadja na strelišču, ničla prekmalu in že se kruši le železo okoli tarč. Friziranje glave od znotraj je najtežja prvina vsakega trenerskega posla, lahko pa odloča o zmagovalcih in poražencih. V biatlonu še posebej.
Priprave na tekmo potekajo po znanem scenariju. Nastrelitev pušk je pomembna tudi dan pred tekmo. Ob enakih pogojih lahko že predvidijo vpliv vetra in senc na strelišču. Za nekatere kot na primer za Janeza Mariča še vedno ni vse rutina, veter z leve, z desne, prestaviti namerilni diopter ali ne. Strelski ekspert Tomaš Kos ga je pomoril. Dobro ve, da je Ivek, ko ga nekaj moti, dober. "Občutek je vedno dober," je dejal Jakov Fak in samozavestno poudaril, da se je na treningu po hitrem postopku znebil vsiljivca iz novinarske cone. "Startam na 20 kilometrov," je že prej veselo novico takoj po pozdravu razkril Peter Dokl in dodal: "Z Vasjo Rupnikom si deliva nastope."
Še najbolj zbrano je deloval njegov sosed preko ihanskega nogometnega igrišča Klemen Bauer. "Spihal sem se. To je pomembno," je med odhajanjem s stadiona v bližnje domače in razkošne panoramske hotelske sobe pripomnil svetlolasec. Bauer vse okoli sebe jemlje spontano, naj bo polarno mrzlo, sneži ali je pokljuška idila na veselje vseh.
"Devet minut in deset sekund. Tekmovalni krog na polno. Tokrat štiri kilometre. Odkar sem trener, vedno uporabljam isto predtekmovalno obremenitev za vse. Od vseh različic je najboljše ohranjanje tekmovalnega ritma in mišičnega tonusa. Izračun ob petih krogih kaže, da bo tekma na 20 kilometrov izjemno hitra. Trajala bo 45 minut, morda minuto več," je glavni tekaški del predtekmovalnega dne opisal Velepec in se potem zaklepetal s švedskim kolegom Mikaelom Lofgrenom.
Oba sta bila biatlonca, Lofgren ima doma dve bronasti olimpijski kolajni iz Albertvilla 1992, Velepec olimpijski spomin na streljanje v sosednjo tarčo. Oba sta se po hierarhijah vzpenjala. Lofgren, sicer pleskar, je sedaj glavni trener norveške reprezentance. Bil je edini kandidat in še Šved povrhu. Za skandinavske sosede skoraj tako čudno kot Slovenec Fak. Na uvodnih šestih tekmah so na zmagovalno stopničko stopili le njegovi Vikingi, najprej Emil Hegle Svendsen, nato "prijatelj" Ole Einar Bjoerndalen, v Hochfilznu še "mali brat" Terjei Boe. Zmagovalni ego kar poka. Rivalstvo tudi. Na uradnem treningu so komunicirali večinoma le z nasmejanim trenerjem.
"Svendsen in Boe nista preveč priljubljena. Za zdaj nista vzvišena, a sta bolj sama zase. Ole si vzame čas tudi za kak osebni stik," je osebnostne karakteristike prijateljevih varovancev s svojimi očmi videl Velepec. In kdo se bo najbolj veselil danes? "Oba," je diplomatsko, tudi v Lofgrenovem imenu, odgovoril Velepec.
