Sestavljanje mozaika
"Zdi se mi nepravično, da bi takšen genialen človek utonil v pozabo," o motivih brskanja po biografiji velemojstra pravi režiser. "Ko sem odigral reprizo ene izmed njegovih partij, sem jokal od ganjenosti, saj sem se počutil, kot bi poustvaril umetniško delo," še pristavlja Cvitkovič. Z dokumentarcem je Albinu Planincu želel postaviti trajen spomenik, ki ga zaradi ignorance domačega kulturnega vrha doslej ni dobil. Toda ker je bil ta šahovski veleum zadnjih 20 let zaprt v škatlo anonimnosti, je bilo zbiranje podatkov o njem pravo forenzično delo. Informacije so se tako skupaj lepile kot mozaik, kamenček za kamenčkom, večinoma preko raznih govoric in bežnih namigov. "Sam pa sem se mu najraje približeval na ta način, da sem vsake toliko časa odigral kakšno njegovo partijo," o prodiranju v Planinčev um razlaga avtor filma.
Dokumentarec skozi pripovedi Planinčevih sorodnikov, prijateljev, znancev, šahovskih kolegov (med pripovedovalci je tudi nekdanji svetovni šahovski prvak Boris Spaski), pa tudi njegove velike ljubezni ali sostanovalca iz psihiatrične bolnišnice, zgodbo nadarjenega norca, kakor ga je zahrbtno poimenovala domača javnost, kot čebulo lupi plast za plastjo. Začetek filma servira raztresene, nepovezane in ohlapne izjave, ki pa se košček za koščkom sestavljajo v celovito sliko. Preko sočnih podrobnosti, ki jih ponudita predvsem Planinčeva nekdanja partnerica Rajka Smokvina Korbar in prijatelj Vinko Velušček, gledalec lahko stopi tudi za zaveso intime, kjer se šahist, ki je želel na dvoboj izzvati celo Boga, razkrije kot zadržan, pikolovski, samotarski ter kot školjka zaprt posameznik.
V celotnem filmu je le enkrat mogoče uzreti podobo osrednjega lika, in sicer takrat, ko kipar Janez Pirnat razobesi Planinčevo fotografijo, da bi ob njeni pomoči ustvaril šahistovo kamnito repliko. Čeprav je zgodovina zapustila nekaj vizualnega materiala o domači šahovski legendi, se ta ni pomešal med izpovedi filmskih protagonistov, ker po režiserjevem mnenju stilsko ne sodi v dokumentarec. "Ustvarili smo 'čist' film, ki ni podprt z vizualnimi fakti, saj smo želeli, da si gledalec sliko o Planincu ustvari na temelju pripovedovanj ljudi, ki so ga poznali, torej na podlagi emotivnih ostankov," pravi Cvitkovič. Bo pa iz vizualne zapuščine v kratkem zmontiral kratek, nekajminutni film.
Genialnost premaguje smrt
Šahovski komentator Ivo Bajec pa med retrospektivne opilke spominov vplete misel: "Planinc je primer tistega rekla, ki pravi, da je šah miniatura življenja." Cvitkovič je ta rek poglobil z zaigranimi prizori šahovske (mono)partije, ki tu pa tam presekajo izjave pripovedovalcev. Kadri s Planinčevim dvojnikom, ki na črno-belih ploščicah preklada ogromne šahovske figure, nato pa med njimi obnemore, razkrivajo, da je miselna igra velemojstra potegnila v popolno norost ter njegov um zaprla v kletko iracionalnega, zaradi česar je kar tri desetletja preživel v psihiatrični bolnišnici. Albin Planinc je tako pred dvema letoma umrl osamljen, popolnoma zapuščen in pozabljen, toda njegovih uspehov in genialnosti ne more izbrisati niti smrt, saj kot v uvodnem kadru trdi gospa Smokvina Korbar: "Pravijo, da smo v smrti vsi enaki, toda v smrti nismo vsi enaki. V smrti se dvignejo tisti pravi ljudje."
