Pri nas pač že od nekdaj veljajo nekoliko drugačna pravila igre. Režiserk ali režiserjev, ki bi s takšno ali drugačno podporo Filmskega sklada debitirali "že" pred svojim tridesetim letom, je namreč zelo malo. Nazadnje je to uspelo Hanni A. W. Slak leta 2002 s Slepo pego, ob njej pa so v samostojni Sloveniji dvajsetletniki prispevali le še tri subvencionirane celovečerne filme. Martin Srebotnjak Odo Prešernu, Igor Šterk Ekspres, ekspres, Vinči Vogue Anžlovar pa je, zdaj že skoraj davnega leta 1991, režiral uspešnico Babica gre na jug.
Zaupanje v mlade torej nikakor ni "jača strana" naše filmske politike, kar te dni še enkrat več potrjuje "velikih" tristo tisoč evrov, kolikor so jih na Filmskem skladu na zadnjem razpisu namenili za prvence. No, tudi za prekaljene filmske "veterane" ni na voljo prav veliko državnega denarja, a siromašni razpis predvsem mladim filmarjem nedvoumno sporoča, naj raje počakajo na boljše čase. Za generacijo, ki si je v zadnjih nekaj letih s svojimi kratkimi filmi priborila kar dve nominaciji za študentskega oskarja, nominacijo za nagrado evropske filmske akademije, srce Sarajeva ter še okoli štirideset drugih mednarodnih nagrad in številne uvrstitve na največje svetovne festivale, trenutni filmski veljaki pač ne najdejo sredstev, ki bi jim omogočila, da posnamejo svoje državljane kane.
Imajo pa zato, tako kot vsi dosedanji filmski veljaki, vizijo. Ta vizija je seveda namenjena za neko imaginarno prihodnost, ko bodo zdajšnji nadebudni mladci osiveli, oplešavili in vzročno ali posledično zapadli v krizo srednjih let ter tako uspešno izpolnili veljavne kriterije za pridobitev licence za resno delovanje v naši kinematografiji. Takrat, v tej imaginarni prihodnosti, ki jo te dni na veliko snujejo na kulturnem ministrstvu, bodo lahko mladi svoje filmske sanje sanjali tudi za več kot tristo tisoč evrov. Takrat bo morda končno v veljavi tudi nov zakon, takrat bomo imeli namesto Filmskega sklada nov Filmski center in takrat bo slovenski film imel vsako leto na voljo tudi kak evrček več od letošnjih več kot sramotnih milijon in pol, kolikor je v celoti vreden zadnji razpis. In takrat, v tem povsem poljubnem jutri, bo vsak mesec v kinu nov slovenski film in vsako leto bomo dočakali vsaj tri prvence.
Do takrat pa lahko mirno porabimo še kakšno leto, dve, tri, pet za to, da malce počvekamo o filmski birokraciji, da sem ter tja kaj saniramo, da se kadrovsko prerazporedimo, da se zmenimo, kdo je naš in kdo ne, in mimogrede še marsikaj obljubimo. Filmski vizionarji našega časa nikoli niso videli niti najmanjše težave v tem, da nekdo malce počaka na svojo priložnost, da se kakšnih deset do petnajst let brusi s snemanjem reklam, režiranjem televizijskih oddaj in prireditev. Nikoli niso niti za trenutek posumili, da je tovrstno odtekanje mladostniške energije, ustvarjalnosti, inovativnosti, navdiha, svežine in izvirnosti morda nepovratno in da ga čez leta ni mogoče povrniti z uspešnimi birokratskimi manevri ali sprejetjem filmskega zakona.
Ljudem na ministrstvu za kulturo in na Filmskem skladu ni tako v preteklih letih nikoli padlo na pamet, da bi si, recimo, ogledali produkcijo ljubljanske akademije in se na lastne oči in ušesa prepričali, če jim že številna priznanja ne pridejo do živega, da na prvenec čaka ena najbolj nadarjenih mladih generacij v zgodovini slovenskega filma. Pravzaprav se naši filmski vizionarji uspešno trudijo, da ne bi izvedeli, kdo so Matevž Luzar, Žiga Virc, Martin Turk, Matjaž Ivanišin, Marko Šantić, Slobodan Maksimović, Dražen Štader, Barbara Zemljič, Milena Olip in Boris Bezič, saj si vsekakor ne želijo vedeti, da so vsi že pripravljeni za svoje celovečerce in da pravi čas za te filme ne bo takrat, ko se bo naši politiki končno dvignilo, ampak je pravi čas zdaj.
Namesto tega se tem mladim filmskim ustvarjalcem ter vsem drugim AGRFT-jevcem in mnogim neakademijcem, ki so se ravno tako dokazali v preteklih letih, na Filmskemu skladu raje posmehujejo in jim dajejo vsem skupaj na voljo tristo tisoč evrov, kar je v današnjih razmerah, bodimo iskreni, drobiž, ki zadostuje kvečjemu za kakšen malo boljši hišni video. Igralci pač nimajo nižjih tarif za prvence, prav tako za zapore ulic in najemnine snemalnih prostorov ni popustov za mlade filmarje. Tudi reflektorji niso nič lažji zato, ker je režiser debitant, in ljudi, ki jih prelagajo po dvanajst in več ur na dan, prav nič ne zanima, ali je film nizkoproračunski ali ne. Vsako delo ima svojo ceno in prav je tako. Za tristo tisoč evrov zato ni mogoče pošteno plačati ekipe za povprečen celovečerni film, ki skupaj, v različnih fazah, obsega tudi do sto in več ljudi, če želite ob tem seveda film še tehnično zakrpati, tako da ga boste lahko predvajali v kinu.
Zdajšnja mlada generacija tako še naprej ostaja žrtev neskončnega reševanja slovenskega filma in bi si po vseh teh letih in plejadah velikih rešiteljev, ki jim je v življenju uspelo rešiti kvečjemu kakšno križanko, ob takšnem razpisu zaslužila vsaj javno pojasnilo, če ne kar opravičilo.
