Po odhodu predsednika Dušana Šešoka bo njegova vloga bržčas še pomembnejša, zato je Matej Avanzo, ki smo ga zmotili na drugi strani Atlantika, kjer z delegacijo KZS obiskuje slovenske košarkarje, ki igrajo v ligi NBA, pravšnji naslov za pogovor o trenutnih razmerah v košarki.

Odstop predsednika Dušana Šešoka je bil kar malce šokanten. Ste na zvezi takšno potezo pričakovali?

Gospodu Šešoku in podjetju Iskra bi se zahvalili za 14-letno sodelovanje, brez katerega ta zanesljivo ne bi bila, kar je. Predvsem pa želim poudariti, da v primerjavi z odstopi, ki se v teh mesecih vrstijo, njegov odstop ni povezan s finančnimi težavami KZS.

Po odstopu je Šešok pojasnil, da se denar nerazumno troši. Izpostavil je, da se ga premalo nameni mladim, da plače presegajo normalne okvire...

Naša pisarna na KZS pripelje precej več denarja, kolikor znašajo plače zaposlenih, kar je običajno prvo merilo za to, da se lahko objektivno oceni nerazumno potrošnjo. Se bomo pa gotovo tudi mi znova pogledali v ogledalo, od tega ne bežimo. Seveda se premalo denarja nameni mladim, vsi delamo za to, da bi se ga vsako leto več, zato naš glavni tržni produkt - moško člansko reprezentanco - uporabljamo predvsem za to, da čim več denarja namenimo mlajšim reprezentancam, številnim novim projektom, ki smo jih razvili za najmlajše, nadarjene, za razvoj. Imamo razvit sistem selekcioniranja, na noge smo postavili projekt, namenjen otrokom od 4 do 10 let, kupili 400 mini košev za osnovne šole in vrtce, vsak evro pa bo šel za mlade. Zavedamo se, da je to vizija za prihodnost. V naslednjih letih moramo okrepiti spodnji del piramide!

Kot nerazumljivo je nekdanji predsednik opisal tudi, da je delegacija, ki obiskuje reprezentante, sestavljena iz treh ljudi. Verjetno je to res preveč?

Številčnost delegacije je pogojena s prihodnostjo. Zagotovo se to zdi zdaj preveč, a zavestno smo se odločili tako in odziv reprezentantov je tu glavno merilo, ali je taka poteza potrebna ali ne. Potujemo v ekonomskem razredu, spimo v povprečnih hotelih, vse ostalo plačujemo iz lastnega žepa. Zapisano drugače, za vsa potovanja v letu 2010 bomo zapravili znesek, primerljiv z dvema dnevoma priprav moške članske reprezentance, kar pa je gotovo vsota, ki se ob tem, da reprezentantom izkažemo spoštovanje, se z njimi pogovorimo osebno na njihovem "delovnem mestu", splača.

Zveza bo šla sedaj naprej tudi brez Iskrinega sponzorskega deleža. Se bo zvezi to bistveno poznalo?

Prispevek Iskre in ostalih sponzorjev, ki jih je pripeljal nekdanji predsednik, je bil pomemben, se pa je v zadnjih letih zmanjševal, v letu 2010 je tako šlo le še za 5,5 odstotka proračuna. Večino zneska smo z dodatnim trženjem projektov in produktov že pokrili, se pa zdaj pogajamo z novimi partnerji in sponzorji, ob čemer ne gre prezreti dejstva, da imamo možnost trženja za oglaševalce najbolj atraktivnega mesta na sprednji strani dresov vseh reprezentanc.

Se za prihodnost zveze in košarke v Sloveniji nasploh torej ni bati?

Žal je strah v kapitalizmu velikokrat pogoj za vrhunsko delo, zato je prav, da imamo v možganih vsi tudi del, ki nas ves čas opozarja, da je treba biti odgovoren, imeti vizijo in paziti na prihodnost. Ob stanju, v kakršnega je zapadla Union Olimpija, je strah še kako potreben. KZS in Olimpija sta stebra slovenske košarke, saj z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da je ob trenutnem ustroju evropske klubske košarke tako rekoč nemogoče, da bi kateri od slovenskih klubov ob izjemnih igrah in proračunu imel možnost priti v evroligo za več kot za sezono ali dve. Skratka, stalnost je tisto, kar v športu šteje. Stalnost in tradicija. Drugo imamo, prvo pa bomo lahko še naprej zagotavljali le s popolno predanostjo, znanjem, idejami in vlaganjem v razvoj. Vsega tega pa nam že sedaj ne zmanjka.