Gre za avtorja, ki ljubitelja te zvrsti prav gotovo ne pusti hladnega; njegovo pisanje odlikujeta prepričljivost in stilska dovršenost, brez nepotrebnih odmikov od toka zgodbe, ki se odvija tukaj in zdaj.
Demšar v delu Tanek led bralcu predstavi naslednji, tokrat že tretji primer višjega policijskega inšpektorja Vrenka v štajerski prestolnici; Maribor v avtorjevih delih postaja prava pravcata metropola seveda z nujno potrebnim kriminalnim delovanjem v njegovi sredi. Novi roman poleg tekoče in napete pripovedi ter obveznih skrivnostnih umorov, ki se tokrat odvijajo v neposredni okolici šolskega in obšolskega dogajanja, predstavlja predvsem čtivo, ki drži bralca v stalni napetosti od začetka do konca. Avtor se pri opisu umorov zadrži le toliko, kolikor je zaradi toka pripovedi pač potrebno: ti opisi pisatelju ne služijo kot brutalnost, ki človeka tako ali drugače vznemiri, temveč kot nujno zlo, ki v bralcu sprožijo slo po rešitvi enigme in odkrivanju razlogov, ki so do krvavih obračunov sploh pripeljali. Vsekakor razkritje vzrokov zločina predstavlja osrednji del vsakega dobrega detektivskega romana in tu Demšar uspešno ohranja skladnost ter kontinuiteto.
Pronicljivemu, intuitivnemu, a hkrati nadvse racionalnemu višjemu inšpektorju Vrenku ob boku še vedno stoji ukaželjni in nekoliko naivni kriminalist Breznik ter ob njem še ženski lik kriminalistke Ivane Premk. Avtor v sklepnem delu knjige skozi spraševanje nevednega pomočnika tudi bralcu ponudi več kot zadovoljive vzroke in motive, ki so morilca vseskozi gnali pri njegovem početju, in ob tem tudi prepričljivo razlago razpleta zgodbe. Omeniti velja še vsevednega, tretjeosebnega pripovedovalca, ki nudi dobrodošlo oporo pri razumevanju okoliščin ter tako opozarja na pomembnejša dejstva in dogodke, ki jih med pripovedjo nikakor ne gre spregledati.
Skratka, Demšar nas uspe na dobrih dvesto straneh prepričati o realni možnosti prisotnosti serijskega morilca v domačem, lokalnem okolju in pri tem nikoli ne zapade v naivnost. Prepriča nas, da vse tisto, kar se na prvi pogled kaže kot nedolžni rop ali nesreča, v sebi skriva veliko več. Še več, Tanek led nam prikaže, da je bistvo očem vedno skrito, da je vseskozi nujno potreben tudi globlji (v)pogled, tisti, ki razkriva dogajanje, ki se odvija nekje zadaj, pri čemer avtor znotraj svoje pripovedi ničesar ne prepusti igri naključja. In to so prav gotovo preproste odlike vsake dobre kriminalke tudi kadar gre za tipični kriminalni roman po slovensko.
