Je odprtje knjigarne nova faza v vašem delovanju in kako hud finančni zalogaj predstavlja z ozirom na to, da boste povečali prodajo, prihranili pri maržah, ki ste jih doslej plačevali drugim knjigarnam, in da boste nekaj zaslužili tudi s prodajo knjig drugih založb?

Gre predvsem za logično nadaljevanje našega poslanstva, da je treba dobro knjigo približati čim več bralcem. Finančno pa na kratek rok bo to gotovo velik strošek, ki ga vse te marže ne bodo pokrile, na dolgi rok pa je tako: naša založba je izdala že blizu tristo naslovov, knjižnih in glasbenih, naš program sestavljajo kakovostne knjige in plošče, ki se bodo še dolgo prodajale in so kot take najbolj primerne za knjigarno. Seveda pa se pri ponudbi nismo omejili le na to literarno "klasiko", na voljo so tudi žanrske knjige, detektivke, poseben prostor je namenjen otrokom, kjer bodo na voljo vse slovenske slikanice, potem je tu družboslovni program in naša zbirka Dokumenta, pa glasba, ki jo pri nas skoraj nihče več ne prodaja. Načrtujemo tudi prodajo filmov, pravkar iščemo dobre svetovne dobavitelje in ugotavljamo, da je problem dostopa do kvalitetnega filma globalen: zelo težko, pravzaprav nemogoče je dobiti na primer Bergmanov ali Kurosavov opus. Potem imamo tu prostor za strip in v manjši meri priročniško literaturo, odločili pa smo se tudi za lastno papirno galanterijo, za zdaj so to predvsem notesi, zvezki, pisma. Za prodajo pri nas se zanimajo tudi druge manjše založbe in seveda jim bomo ustregli v meri, ki nam jo bo dopuščal prostor.

Se ekonomska kriza pri prodaji pozna?

Vsekakor, čeprav je res, da je pri nas kriza od osamosvojitve naprej že kar vpisana v naše delovanje, zdaj pa se še zaostruje in res je sramota, da naša politika še vedno ni dojela, kaj pomenita ena najvišjih davčnih stopenj na knjigo in obdavčenje zalog za naš kulturni obstoj. Ali pa poštnina, ki je v Sloveniji neverjetno draga, dolga leta je bila za tiskovine in knjige celo višja od tiste za običajne pošiljke, medtem ko imajo druge države za knjige znižane poštnine - to je še en tak državni absurd, uperjen zoper knjigo. Produkcija knjige v Sloveniji je zelo draga, pod 10.000 evrov je ni mogoče narediti, prodaja pa je zaradi majhnega trga, težav z distribucijo in zdaj še krize rizična, še posebno dražjih knjig.

Mi zaradi nizkih naklad večinoma še tiskamo v dragih slovenskih tiskarnah, drugače pa je pri koprodukcijskih projektih s tujimi založbami, predvsem pri slikanicah, kakršna je na primer pravkar izšla knjižica Princeske. V tem primeru gre za večje naklade, zato je tisk cenejši v Hongkongu, kljub transportnim stroškom.

Po drugi strani pa je vaša založba v dvanajstih letih vendarle iz nič prilezla do zavidljivih tristo naslovov in lepe knjigarne. Kateri projekti so vam to omogočili? Vam je pomagal dober nos?

Izraz, ki ste ga uporabili, "prilezla", je povsem ustrezen, ker je šlo počasi, mukoma in z zelo velikimi tveganji in odrekanji. Hitro se lahko zgodi in mnogim se je, da niso več mogli poravnavati obveznosti do svojih partnerjev in je šlo vse v franže. Kar pa zadeva nos, poleg njega je treba imeti tudi srečo, kakršno sem jo imel jaz z Bartolovim Alamutom, ki je bila med najbolj prodajanimi knjigami v zadnjem desetletju pri nas, prodali smo je čez 30.000 izvodov, skupaj s podpravicami okoli 45.000.

Kaj pa Fran Milčinski - Ježek? Je ta v komercialnem smislu vaše zlato jajce?

Ježek je vsekakor prodajna uspešnica, a je predvsem moj navdih, zaradi njega sem začel s to noro dejavnostjo, in je hkrati moj dolg pozabljenim avtorjem, starim mojstrom. Ježek je genij, za časa življenja pa je izdal le eno knjižico, nihče ga ni resno jemal. Šele zdaj se kaže, kako ogromen je njegov opus, kakšen skriti zaklad je še vedno; lani smo izdali knjigo njegovih pesmi s kar 500 stranmi, veliko je še neobjavljenih zgodb, pa zapiskov, radijskih iger... Tudi pri Bartolu je veliko neraziskanega, pa pri Duši Počkajevi, Kosovelu in drugih… No, pri tem pa seveda Sanje dajejo priložnost tudi sodobnim avtorjem, tudi mladim, še neznanim.

Kaj pa menite o Javni agenciji za knjigo in o polemiki, ki poteka že kakšen mesec?

Odkrito moram povedati, da polemike nisem spremljal, upam pa, da bo prispevala k transparentnosti, ki je v Sloveniji nasploh problem, na drugih področjih morda še veliko večji kot v kulturi; prejšnji teden sem na primer zaman klical na zavod za zaposlovanje, tam se enostavno nihče ne oglasi, in to v času te hude brezposelnosti! Mi smo založba s šestimi zaposlenimi, pa imamo nenehno deset telefonskih številk, na katere se vam bomo vedno oglasili, državni zavodi pa so nedostopni.

Ministrstvo za kulturo je sicer ves čas premoglo veliko večjo mero transparentnosti kot druge ustanove, mogoče je prav zato ta polemika o agenciji sploh mogoča. Tega pa ne bi mogel reči za ljubljanski oddelek za kulturo, ki nam je že drugo leto zapored z istimi besedami zavrnil vsakršno podporo, predvsem Festivalu Sanje, ki je izrazito mestna, ulična literarno-glasbena prireditev s sedemletno tradicijo. Pritožba seveda ni mogoča, na mnenje, ki smo ga lahko poslali, pa nismo dobili odgovora. Festivala zato za zdaj 1. avgusta ne bo, morda kasneje, in ker je park Zvezda razkopan, bomo verjetno imeli mobilni oder, nekakšen kamionski festival, ki bo krožil po mestu. Eno izmed prizorišč bo tudi Miklošičev park nasproti sodišča, kjer bomo pripravili razstavo slikanice Laž in njen ženin Frana Milčinskega in izjemne ilustratorke Ane Razpotnik Donati. Laž in njeni ženini so zdaj zelo aktualni, se vam ne zdi?