Eden od političnih svetovalcev polkovnika Aureliana Buendíe si je drznil nasprotovati. - To je nesmisel, - je rekel. - Hočem reči, če so dobre te reforme, potem je dobra tudi konzervativna vlada. (…)

Hotel je nadaljevati, toda polkovnik Aureliano Buendía mu je dal znamenje, naj neha. "Ne izgubljajte časa, doktor," je rekel. "Važno je, da se od tega trenutka naprej borimo le za oblast".

G. G. Márquez: Sto let samote

"Zdaj je tukaj konkretna številka 17.000. Če pogledamo to napihnjeno številko 25.671, ki jo je po novem lansirala vladajoča koalicija, ki očitno išče dodatne volilce, in to med seboj zmnožimo, potem pridemo na skoraj pol milijarde evrov."

(Pop TV, 22. februarja 2009)

***

Še sredi prejšnjega tedna sem bil prepričan, da je vladajoča koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja dosegla dno. In nekaj takega tudi povedal za oddajo Preverjeno na Pop TV. Rekel sem tudi, da ne pričakujem, da bi koalicija razpadla, da se bo, obratno, zdaj postopoma začela stabilizirati in umirjati. Češ, še Golobič se je moral navaditi na Pahorja in zdaj s stisnjenimi zobmi prenaša njegove izpade (samo)všečnosti.

Pa sem se zmotil. Koalicija, ozirom točneje Pahor, z njim pa koalicija zgolj posredno in posledično nista dosegla dna, ker dna očitno ni. Zdaj se zdi, da je resnično vse možno. Vključno z razpadom zmedene koalicije. In z vidika zdajšnjih dogajanj so bili postavljanje Rupla za nadministra, opravičevanje kadrovskemu eksekutorju prejšnje vlade, ker so ga zamenjali, in podobne vratolomne domislice Boruta Pahorja prav benigni. Celo to, da so (v glavnem poslanci SD, vmes pa še kakšen poslanec Zares) "morali" glasovati v drugo za potrditev zaključnega računa in torej drugače kot nekaj dni prej ter iz sebe delali ne samo neverodostojne politike, ampak predvsem politične bebce, je bil mačji kašelj. Namreč, to, kar si je Pahor privoščil prejšnji teden, presega vse do zdaj videno in slišano. V svoji dialoški obsedenosti se je začel pogovarjati z eksotično zunajparlamentarno stranko ter neko datumsko organizacijo, ki skrbita ne samo za dobrobit, ampak tudi za dobro voljo nacije.

Res ne vem. Menim, da je od vseh možnih scenarijev, ki bi se lahko pojavili ob zapletu z grožnjo referenduma proti vstopu Hrvaške v Nato neke bizarne, obrobne, smešne združbe, najslabši prav ta, ki ga je ubrala koalicija. Najprej državni zbor zato, da bi nevtraliziral razposajene borce za narodov blagor, na izredni seji (!) sprejme "sklep o nepriznavanju predpisov Hrvaške, ki kršijo ozemeljsko celovitost Slovenije" z vsemi dopolnili in okraski praktično soglasno, enoumno. In predvsem neumno. Pravni in drugi strokovnjaki, ne glede na to, kaj si sicer mislijo o slovenskem dostopu na odprto morje, so si enotni, da je besedilo v trenutku poslabšalo slovenska pogajalska izhodišča. Prvič zato, ker ultimativno definiranje in zapiranje slovenskih izhodišč onemogoča vsakršen manevrski prostor za mediacijo in jo dobesedno potiska v sodno arbitražo, kjer so obeti Slovenije slabi. Drugič zato, ker - ne z razgrajanjem zunajparlamentarnih političnih krjavljev, ampak s sprejemanjem državnozborskih dokumentov - Slovenija izgublja kredibilnost in prijatelje v mednarodni skupnosti. Poglejte. Ta čas ne znamo imenovati ene države, ki bi bila v celotnem cirkusu s sosednjo Hrvaško na naši strani. Ene same eksplicitne ali vsaj pritajene zaveznice nimamo.

A ta samomor iz zasede, ki si ga je drugič zapored nastavila parlamentarna večina (prvič ob izsiljevanju Janše okoli zaključnega računa), na koncu ni pomagal, kajti tisti, ki so grozili z referendumom, seveda ne bodo odnehali. Zakaj pa bi? A zato, ker so jim sporočili, da to ni v interesu Slovenije? In ko se zgodi, kar se ima zgoditi, si Pahor umisli najslabšo potezo kariere in v skladu s svojo dialoško obsedenostjo povabi Stranko slovenskih krjavljev na pogovore. Špara pri kavi, razmetava pa s časom in denarjem za prevoz sogovornikov z državnim avtomobilom. A stroški niso problem. Problem je nizko samospoštovanje premierja, vlade in koalicije. Namreč, zdaj Pahor partnerstvo razširja še na zunajparlamentarne eksote. Verjetno je ni države v Evropi, kjer bi bilo kaj takega mogoče. Še več. Ni je države, kjer bi kakšna krjaveljska stranka bila naslovna tema novic. Pa je bila. Pri nas. Ker se je s "pogajanj" najprej umaknil Podobnik, potem še neki predsednik stranke, se naslednji dan odpravi predsednik vlade na pogovore v Maribor. Z novim sogovornikom. Tisto petkovo jutro sem pred parlamentom srečal znanega koalicijskega poslanca in ga provokativno vprašal: "S kom pa se boste pogovarjali, če vam še ta odstopi?" Pa je odgovoril: "Ja, potem bomo pa šli po onega, ki sedi v zaporu." In sva se smejala njegovi duhoviti domislici. Ampak, zvečer sem gledal poročila in ni hudič. Taisti mož je dobil v zaporu dopust in bil v delegaciji, s katero se je prišel Pahor pogovarjat v Maribor. In se kajpak ni nič dogovoril. A ni problem, da se ni dogovoril, ampak da se je sploh dogovarjal.

Kot da ne bi bilo že dovolj problemov brez teh samomorov iz zasede. Denimo problema izbrisanih, ki ga v teh dneh rešuje notranja ministrica, ker ga je treba rešiti. A ne brez posledic. Namesto da Pahor zganja norčije s krjavlji, bi se lahko vključil v neprijetno polemiko z desnico. Če bo držal glavo v pesku, kot jo je zadnja liberalnodemokratska vlada Toneta Ropa, ne bo preživel ujme. Pa saj niti ni težko, ker SDS pošilja v boj notoričnega političnega lažnivca Grimsa, ki bi ga lahko na odprti sceni razkrinkali. Denimo njegovo tezo o tem, da levica producira nove volilce. Kako, prosim? Nove volilce? Problem izbrisanih je problem tistih, ki jim je bilo, po dvakratni presoji ustavnega sodišča (!), neupravičeno odvzeto stalno bivališče. Po slovenski ustavi imajo aktivno volilno pravico državljani. In tisti, ki bodo dobili odločbe, torej ne bodo dobili volilne pravice. Enako je z odškodninami. Te nikar ne bodo izplačane po formuli 25.660 krat 18.000 evrov, kolikor je iztožil Todorović. Med izbrisanimi je bilo 5000 (!) otrok, velik del upokojencev, med drugim tudi legendarni Rožle iz slovenskega filma Kekec. Tistih, ki bi lahko dokazovali materialno škodo, bo malo. Ampak tudi če bi jih bilo veliko. Pravna država mora povrniti škodo tistim, ki jim jo je naredila. Ne glede na to, kaj si javnost o njih misli. Ali celo kaj si mislijo oni o Sloveniji. Morda je v kakšnem drugem sistemu mogoče pravice podeljevati na osnovi deklarirane lojalnosti, v pravni državi ne. Denimo: upokojeni slovenski "gastarbajter", ki ima ali je imel v Nemčiji tako ali drugače definirano bivališče, ne pa tudi državljanstva, dobi pokojnino, ker si jo je prislužil, ne pa zato, ker ima Nemčijo rad. In pripada mu tudi, če je nima rad. Take stvari gredo nekaterim težko v trde glave. Denimo krščanskodemokratski mladeži. Meneč, da so duhoviti, so prinesli ministrici Kresalovi prazno denarnico, češ, daješ tujcem, našim (študentom) pa manjka, pa jih je učinkovito zabila. V zameno za denarnico jim je dala izvod ustave in knjigo Mi in oni o nestrpnosti na Slovenskem ter posvetilo z besedami Thomasa Jeffersona, očeta ameriške ustave, ki je dejal, da demokracija ni nič več kot diktatura množice, če lahko večina odvzame pravice manjšini. Duhovito, a zaman. Če bi sporočila razumeli, ne bi bili tam.

Kot je, bojim se, zaman tudi vsakršno pojasnjevanje Borutu Pahorju, da je v sto dneh zapravil vse, kar je opozicija gradila od leta 2004 do 2008.